Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Desus je najmočnejša stranka v tej državi. Vlada že od leta 1997. V zadnjih 16 letih je ni bilo le v Bajukovi vladi. Res nima predsednika vlade, a nobena politična odločitev se ne sprejme brez njih. Sicer Karl Erjavec reče, da bodo izstopili iz vlade. Čeprav je Erjavec na volitvah dobil le 77 tisoč glasov, pa še od tega jih je bilo po javnomnenjskih raziskavah manj kot pol upokojencev, vehementno zastopa največjo interesno skupino v državi: 600 tisoč upokojencev. Erjavec, brez katerega ni bilo zadnjih treh vlad, je rojen politik. Misli zna strniti v kratke, preproste, a duhovite izjave. Ni mu nerodno zamenjati stranke. Zna prijetno klepetati z navadnimi ljudmi. Kadar mu koristi, pokliče nazaj. Zna postaviti ultimat (se še spomnite: ali gre Meta ali grem jaz?). Spozna se na pravosodje, okolje in prostor, obrambo, zunanje zadeve, po strankarski funkciji pa tudi na socialo. Zna biti pragmatičen, govoriti, kot da je v opoziciji, in dvigniti roko na vladi.

Cena. Cena za ta upokojenski status quo, ki ga poleg Desusa zagrizeno podpirajo sindikati, je (poleg tega, kar vam za pokojninske prispevke odtrgajo od plače) 1,4 milijarde evrov na leto neposredno iz proračuna. Toliko bo stal blok 6. Pol manj pa drugi tir. Pa s tem ne želim reči, da pokojnine v Sloveniji niso borne. So. Ampak kot večkrat pravi moj oče, upokojenec, ni pomembno samo to, kako visoka je pokojnina, ampak tudi to, kolikokrat jo dobiš. Glede tega pa slovenski upokojenci ne morejo tarnati.