Če je bilo od leta 2005 do leta 2007 iz proračuna zunanjim strokovnjakom za pripravo zakonov izplačanega 1,8 milijona evrov, je zdajšnja vlada – kar se za razmere tudi spodobi – bolj gospodarna in je zunanjim pripravljalcem zakonov lani namenila “samo” slabih 300 tisočakov. A tudi to je kar dosti denarja – glede na razmere v družbi in dejstvo, da državni uradniki le imajo varne službe in so plačani tudi za pripravo zakonov. Toda neuradno je slišati, da so mastni zaslužki le spremenili svojo pot – predlogi zakonov naj ne bi bili več (finančno) zanimivi; trendi so menda pravna mnenja za po sto tisočakov in vračanje uslug posameznikom prek paradržavnih podjetij. Tudi najem “prijateljskih” odvetniških pisarn za najrazličnejše odvetniške storitve naj bi bil v državni upravi precej razširjen. Čeprav ima država svojega odvetnika – državno pravobranilstvo.


Zimzeleno. Ker že leta poteka debata – zunanji strokovnjaki da ali ne, jo je treba preseči in si priznati: če je znanje res zunaj državne uprave, ga plačajmo, a povejmo, koliko. Urna postavka finančnega ministrstva v višini 144 evrov je bila denimo v pogodbi z zunanjim strokovnjakom opredeljena kot poslovna skrivnost – čeprav gre za javni denar. Morda pa zunanjih strokovnjakov sploh ne potrebujemo: pripravljalci zakonov se pritožujejo, da politika zmasakrira njihove rešitve. Če je vsak zakon na koncu predvsem sad političnega kupčkanja, bo čisto v redu, tudi če ga za plačo napiše državni uradnik.