"Teleportirajmo" se v leto 1993. V veljavi je mantra "time is money" (čas je denar). Največji frajerji pa so tisti, ki se na kolegovo vprašanje, ali imajo čas z njim iti zvečer na pivo odvrnejo: "Ej, stari, saj bi, ampak imam enostavno preveč dela v firmi". Taka oseba leta 1993 velja za ultimativnega družbenega zmagovalca, za seks simbol, za alfa samca, saj oznaka "preveč dela v firmi" predstavlja verodostojen dokaz za to, da ji je v poslu uspelo, da služi lepe denarčke, da je na voljo svojim strankam, kadarkoli – podnevi, ponoči, ob petkih in svetkih. Deloholizem velja za vrlino, za dokaz predanosti, zaželenosti, sposobnosti, preseganja konkurence ipd.

Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Zdaj pa to primerjajmo z letom 2023. 30 let kasneje. Če danes zavrneš kolegovo povabilo na pivo iz razloga delovne preobremenjenosti, izpadeš malo "out". Časi so se spremenili, vrednote tudi. Na pohodu so nove generacije, denimo generacija Z, ki je ugotovila, da je pametno živeti tako, da se išče ravnovesje med delom in prostim časom. Mladi niso več pripravljeni garati za vsako ceno in se čedalje bolj zavedajo svojih prioritet in tudi svojih vrednosti. Pričakujejo tudi dostojno plačilo za svoje delo. Pripravniki v odvetniških pisarnah se denimo ne želijo več pustiti izkoriščati odvetnikom, tako, da zanje delajo deset ali dvanajst ur na dan za nekaj sto evrov ali pa celo zastonj.

Čedalje bolj cenijo dobre odnose kot pa denar. Možnost napredovanja in ustvarjanje statusa jim postaja pomembneje kot pa služenje denarja. In čeprav denar seveda potrebujejo bolj kot predstavniki starejših generacij (denimo že zaradi nakupa stanovanja, ustvarjanja družine ipd.) se zavedajo, da to lahko počaka, da je pomembneje, da si najprej ustvarijo stabilen in ugleden položaj v svojem poklicu, potem pa še kaj več. 

Tisti, ki razmišljajo nekoliko globlje, se zavedajo tudi tega, da se le enkrat živi in da bi bilo zato nespametno mladost, torej obdobje, ko prekipevaš od energije, zapraviti samo za delo in kariero, ampak so tu tudi hobiji, šport, zabava, ljubezensko življenje, spoznavanje zanimivih ljudi, potovanja in kar je še teh sladkih sadežev, ki jih ponuja življenje. 

Življenjska filozofija, v skladu s katero se čedalje bolj zasleduje ravnotežje med delom in prostim časom, pa ni lastna le generacijam Y in Z , se pravi tistim, ki so danes stari nekje med 27 in 40 let, ampak se vrednosti življenjskih radosti čedalje bolj zavedajo tudi predstavniki srednjih in starejših generacij. To denimo potrjuje dejstvo, da čedalje več ljudi v srednjih letih potuje, se ukvarja s špornimi aktivnostmi, vrtnari in se čedalje bolj posveča tudi tehnikam umirjanja uma, kot so joga, meditacija, reiki in podobno. 

Tudi predstavniki starejših generacij se vse bolj zavedajo, da upokojitev ni več sinonim za pasivnost, bolezni in invalidnost, ampak priložnost, za kar se le da kvalitetno preživljanje prostega časa, za druženje s prijatelji in znanci, za aktivno udeležbo v različnih društvih, za planinarjenje, igranje šaha, sudokuja ipd.       

Ta nacionalna transformacija iz deloholične v bolj hedonistično družbo seveda ne bo potekala zelo hitro. Gre za proces, ki lahko traja več desetletij. V igri so namreč številni dejavniki – od genetike do tradicije, psihologije in ekonomije. Slovenci imamo denimo to "napako", da za vzor prepogosto jemljemo germanske in skandinavske narode, ki kot osrednjo vrednoto negujejo pridnost, čustveno zaprtost in pretirano zavezanost materialnim vrednotam. 

Ne rečem, da iz severa Evrope ne prihaja marsikatera napredna ideja, denimo s področja šolstva, zdravstva, modernizacije poslovnih procesov, negovanja socialne države ipd., a težava je v tem, da Slovenci nismo ne Nemci ne Danci in ne Švedi in da njihovih idej enostavno ne moremo kar prekopirati in vgraditi v naš "operacijski" sistem. Med nami in "severnjaki" je namreč preveč zgodovinskih, kulturnih, verskih, etičnih in drugih razlik.

Poleg tega še zdaleč ni vse, kar prihaja iz severa tudi pozitivno. Pretirana pridnost je lahko denimo škodljiva in destruktivna, saj omogoča izkoriščanje nadrejenih in je odličen "recept" za izgorelost. Čustvena hladnost, oziroma bolje rečeno čustvena zaprtost je za zdravje dokazano škodljiva, saj mora človek vsaj sem ter tja dati prosto pot svojim emocijam. Mora se šaliti, se tudi pošteno zjeziti, zavriskati ob dobrih stvareh, zajokati ob dobrem filmu ali presunljivem komadu. Emocije morajo "zdravo zaplesati v zraku", a seveda tako, da z njimi ne prizadenemo sočloveka. 

Foto: Profimedia ženska v naravi

Tudi pretirano stremljenje k materialnim dobrinam je zdravju škodljivo, oziroma v najboljšem primeru precenjeno, o čemer sem že pisal v eni od prejšnjih kolumn. Ameriški znanstveniki so izračunali, da serotonin – hormon sreče – ki je med drugim odgovoren za naše dobro počutje, premosorazmerno narašča s pridobivanjem denarja le do določene točke, konkretno do milijona dolarjev, potem pa se njegova rast ustavi. To med drugim obrazloži začudenje številnih mega bogatašev, ki so ugotovili, da so kot milijarderji celo bolj nesrečni kot tedaj, ko so zaslužili svoj prvi milijon. Ali pa dejstvo, da je nekdo, ki je uspel zaslužiti za svoje prvo stanovanje, mnogo srečnejši od tistega, ki si je kupil že sedmo nepremičnino. 

Zaradi mene naj različne lestvice, ki se ukvarjajo z merjenjem sreče v posameznih državah po svetu še tako izpostavljajo Skandinavce kot najsrečnejše na planetu – mene kaj preveč ne prepričajo. Preveč samomorov je v teh državah in zgolj visoke plače, urejen zdravstveni in šolski sistem pač še ne zagotavljajo človekove sreče. To je mogoče najti v povsem drugih, vsakdanjih rečeh. 
To najbolje dokazujejo mediteranske države. Čeprav denimo Italijanov, Grkov ali Špancev na nobenih uradnih lestvicah ne boste našli med najsrečnejšimi narodi, pa to, da se enostavno znajo imeti dobro, vemo vsi. Formula o iskanju ravnovesja med delom in prostim časom najbolj učinkovito deluje ravno v teh državah. Nacionalni moto Grkov je denimo ta, da ne delajo zato, da služijo, ampak zato, da jim bo denar omogočil, da uživajo življenje. In mar je kakšno presenečenje, da izraz "dolce vita", ki označuje sladko, lepo življenje prihaja prav iz Italije – meke vrhunske kulinarike, arhitektonskih čudežev ter vsega lepega in uživaškega?  

Pa primerjamo še povprečno življenjsko dobo uradno "najsrečnejših" Fincev in mediteranskih Italijanov. Veste kakšna je razlika? 82,34 proti 82,13 v korist Italijanov. Ob tem, da verjamem, da je povprečen Italijan znaten del življenja preživel smejoč se šalam svojih prijateljev, ob pesmih, ljubljenju, ob uživanju pri dolgem "pranzu", ob koncertih, filmskih festivalih, ob okušanju najboljšega "gelata" na svetu, poslušajoč morske valove na čudovitih plažah Sardinije ali Kalabrije, občudujoč arhitektonska čudesa Rima, Benetk, Firenc, Milana, Verone, Neaplja. 

No, kako pa mislite, da je živel "najsrečnejši" Finec? 

Mag. Boštjan J. Turk    

dezurni@styria-media.si