Zaposlovanje na črno je del sive ekonomije in delež te poskuša država čim bolj približati k ničli. A za zdaj ji ne gre preveč dobro. Naj spomnim le na davčne blagajne, ki bi šmuglanje otežile vsem, ki poslujejo z gotovino (tu ciljam predvsem na gostince), in bi v državno blagajno preusmerile več milijonov evrov – ti zdaj končajo v žepih podjetnikov. Še vedno jih nimamo, se pa strokovnjaki o njih že kar nekaj časa pogovarjajo. Tudi pri omejevanju zaposlovanja na črno nam ne gre najbolje, kažejo podatki inšpektorata za delo. Na leto namreč inšpektorji odkrijejo le okoli 500 zaposlenih na črno. Ta številka se ne zdi velika, ker imamo v Sloveniji okoli sto tisoč brezposelnih, pa ker pod pragom revščine živi prek 200 tisoč Slovencev (podatek za leto 2009) in ker ima vsak vsaj enega znanca, ki dela na napotnico nekoga drugega.

Nagrada. In kako omejiti zaposlovanje na črno? Možnosti je več. Država lahko poveča število inšpektorjev – več nadzora pomeni več strahu, kar posledično privede do manj kršitev. Lahko se krepko zvišajo kazni, čeprav strokovnjaki pravijo, da imajo tovrstni ukrepi učinek le do neke mere. Lahko pa delodajalce prepričamo, da dejansko začnejo zaposlovati. Kako? Preprosto. Združimo večji nadzor in višje kazni, tistemu, ki prijavi delodajalca, ker zaposluje na črno, pa ponudimo nagrado. Če znaša kazen za delodajalca dobrih štiri tisoč evrov, bi država pol nagrade lahko odstopila tistemu, ki bi ga prijavil. Bo takšna stimulacija zadostna?