Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Osemurni delavnik s plačano malico, zavarovanjem in plačilom, ki vsaj približno zadostuje za dostojno življenje, je večini mladih le meglen privid nečesa, česar večina nikoli ni in ne bo izkusila. Pripravništvo je oblika suženjskega dela, kjer se meja med slabo plačanim spreminja v zastonjsko delo. In to povsem legalno. Elementi volonterstva prehajajo tudi v druge oblike zaposlitev. Šefi delavce prepričujejo, da so družina, od njih zahtevajo pripadnost. Vsak mora dati nekaj več, z neplačanimi nadurami in delom od doma. Mlade prepričujejo, da si morajo graditi blagovno znamko, poznanstva pa spreminjati v priložnosti za posel. Meja med službo in prostim časom se briše; izčrpanost in vdanost v usodo se večata. Pripravništvo je v tujini dolgoletna in nevarna praksa. Z obljubami službe nekje v prihodnosti se mladi prostovoljno podajo v situacijo, kjer delodajalcu ustvarjajo dobiček, ne da bi pri tem dobili karkoli. To si lahko privoščijo le, če jih preživlja družina ali pa opravljajo več služb hkrati, da lahko plačajo bedne sobe in ceneno hrano.

Boj. Delo na začasnih pogodbah je genialni izum, kako skoraj zastonj dobiti izobraženega delavca, ki opravlja enako delo kot zaposleni, le da nima pravic. Ni presenečenje, da ga izkorišča tudi država. To ni le problem mladih, je problem vseh. Dokler obstaja armada tistih, ki so prisiljeni delati pod takšnimi pogoji, se bodo nižale tudi plače in pravice redkih, ki jih še imajo. Pravice niso bile nikoli nekaj, kar bi šefi ali politiki delavcem dali iz dobre volje. So produkt boja. In bodo morale biti tudi v prihodnje.