Milan M. Cvikl je bil pred dvema desetletjema resen mož. Konservativen finančnik. Delal je tudi v ZDA. Kazalo je, da ga pot vodi na vrh slovenskega finančništva, da bo postal finančni minister ali pa predsednik uprave NLB.

Med sodelavci so se našli tudi takšni, ki so ga za hrbtom radi šimfali. Najpogosteje so govorili, da je brezobziren karierist, vendar: kateri ambicioznež pa ni bil deležen takšnih opazk?! Še zlasti v finančnih krogih, kjer stopnja zavisti krepko presega slovensko povprečje.

V drugo skrajnost. Cviklova kariera je na neki točki zastala. Navzgor ni šlo več, niti v banki niti v finančnem ministrstvu. Je bil to običajen zastoj, pri katerem je treba zajeti sapo in potrpeti nekaj let? Tega ne bomo nikoli vedeli. Cvikl namreč ni imel potrpljenja. Opustil je finančno kariero, se vrgel v politiko in spoznal sladkost nastopanja v medijih.

Skušnjavam medijskega pojavljanja se ni znal upreti. Postal je zvezda tabloidov. Kaj takšnega si resen finančnik ne dovoli. A Cvikl je šel dlje – postal je takšna tabloidna zvezda, kakršne si ne privošči niti resen politik.

A ko tako ni šlo več, se je odločil za vrnitev v finančne kroge. Za kariero na evropskem računskem sodišču. Spet bi bil rad resen finančnik. Vendar njegova na hitro zmetana kvazistrokovna knjiga, o kateri poročamo danes, kaže, da bo imel pri novi preobrazbi hude težave. Nič čudnega: od resnobneža do klovna je pot lahka, nazaj v resnost pa hudičevo težka.