Javni sektor je kaos, ki ga je treba urediti. To je mantra vsake vlade. Bila je Janševe, zdaj je mantra Pahorjeve vlade in z njo se več kot očitno ponovno strinja tudi Gregor Virant. Najlažje je seveda reči, da bodo zmanjševali plače in število zaposlenih.

To ljudje radi slišijo, zato politiki to hitro obljubijo. A potem pride realnost. Javni sektor niso le birokrati, ampak tudi učitelji naših otrok, zdravniki in skrbniki ostarelih. In tu nastane problem. Teh kadrov se ne da kar tako odrezati. To bi lahko vodilo v resne težave z najosnovnejšimi elementi socialne države. Je pa tu še druga stran.

Ministri na načelni ravni hočejo zmanjšanje javnega sektorja, vendar ko se to dotakne njihovih resorjev, na to hitro pozabijo. In rezultat? Število zaposlenih v javnem sektorju vseskozi raste. Gregor Virant pač ni naiven politik brez izkušenj. Na lastni koži je občutil moč sindikatov in ve, da govorjenje o zmanjševanju plač brez njihovega pristanka ne pomeni nič. Zato se ne moremo znebiti občutka, da gre tu le za prozoren predvolilni manever.

Centralizacija? SDS se bo morala enkrat za vselej odločiti, ali je podpornik centralizacije ali ne. Če jih ta ne moti pri e-sociali, ni jasno, zakaj vztrajajo pri ukinitvi nepremičninskega sklada, ki bo končno uredil kaos nepremičninskega trga.

Država ta hip namreč resnično ne ve, kdo pri stavbah v njeni lasti pije in kdo plača. Je pa res, da delujoči centralizirani sistemi bistveno zmanjšajo manevrski prostor za to ali ono pogodbo, za ta ali oni prizidek. Pa tudi potrebo po ministrstvu za javno upravo. Da zajec morda ne tiči v tem grmu?