Foto: Barbara Milavec Nataša Čepar Na to, kako kdo gleda na postopek denacionalizacije, pogosto vplivajo posameznikove simpatije oziroma antipatije do Katoliške cerkve. Na eni strani je tako zaslediti stališče, da je Slovenija pri vračanju odvzetega premoženja in popravi krivic šla dlje kot katerakoli druga nekdanja (real)socialistična država. Celoten postopek naj bi bil pisan na kožo Cerkve, ki naj bi s svojim vplivom na takratne vladajoče politične strukture izsilila celo vračilo fevdalno pridobljenega premoženja, za kar naj bi v preteklosti že prejela odškodnino. Na drugi strani pa se poudarja, da je šlo zgolj za civilizacijsko normo vračanja nepravično odvzetega premoženja.

Dobra naložba. Ne glede na različne poglede pa se prav vse strani – vključno s Katoliško cerkvijo – strinjajo, da se postopek denacionalizacije vleče nerazumno dolgo. Po prvotnih predvidevanjih bi se moral končati v enem letu, zdaj pa je od uveljavitve zakonodaje minilo že več kot 22 let. Razlaga, zakaj je tako, se seveda prav tako razlikuje – "ta levi" trdijo, da je posledica napačne strategije poprave krivic, medtem ko so "ta desni" prepričani, da je oblast zavestno blokirala vračilo premoženja. Pod črto pa vse od uveljavitve denacionalizacijskega zakona do konca postopka za posameznega upravičenca raste višina odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe njegovega premoženja. Naj samo za primer navedem mariborsko nadškofijo, ki je po podatkih baze Supervizor med letoma 2006 in 2011 iz tega naslova prejela tri milijone evrov nadomestila. Množica tovrstnih zahtevkov pa še sploh ni bila rešena.

Komentar se nanaša na članek Dvaindvajset let poprave krivic.