Foto: Saša Despot Igor Kovačič Judoisti, jadralci, ki se trenutno borijo za visoka mesta v Riu, in še kdo, se v ospredje prebijejo le na vsake štiri leta, še takrat le ob velikih uspehih. V preostalem času so večinoma pozabljeni od države, od vedno obljube polnih politikov, ki se tako ponosno trkajo po prsih ob njihovih vrhunskih dosežkih, z redkimi izjemami tudi od pokroviteljev, pa tudi od medijev, ki nosi(m)jo velik del krivde za takšno stanje. A slednji se večinoma prilagajajo zanimanju ljudi. Nič ni narobe z veseljem ob uspehih trenutnih olimpijcev, vendar se mi na nek čuden način vse skupaj zdi nekoliko hinavsko.

Država. Trstenjakova je šele pred dvema mesecema dobila službo v finančni upravi, pred tem je že bila evropska in svetovna prvakinja. Njen dohodek je malenkost višji od minimalne slovenske plače. Vem, da se mnogi ne strinjajo s takšnim nagrajevanjem športnikov (zakaj pa njemu denar, saj nima izobrazbe, saj je profesionalec, saj ga nihče ni silil v šport, saj ima sponzorje …), a po mojem skromnem mnenju si ljudje (tudi tisti izven športa), ki z dosežki ponesejo ime naše domovine v svet, zaslužijo nekakšno nagrado.

Vsekakor večjo kot marsikateri politik, ki nas zastopa izven Slovenije, več kot marsikateri direktor, ki je na dobro plačano mesto prišel zgolj preko dobrih poznanstev. Ker pa takšen sistem odgovarja večini tistih pri koritu, se za prave 'junake' nikoli ne poskrbi. »Ne vprašajte, kaj lahko naredi država za vas, ampak kaj lahko vi naredite za državo,« so besede ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Večina nas ne more storiti veliko, vrhunski športniki nekaj lahko, in prav je, da jih nato država vpraša, kaj lahko ona naredi za njih.

Kako to počnejo na primer v Franciji? Teddy Riner je v Riu obranil zlato kolajno, je osemkratni svetovni in petkratni evropski prvak v judu, v Franciji pa obstaja sistem, kjer te z redno plačo nagradijo za naslov državnega prvaka, evropskega, svetovnega in olimpijskega. Ker je v vseh teh kategorijah najboljši (vsaka kategorija prinese dodaten denar), na leto s plačo (iz državnega proračuna) dobi 100 tisoč evrov, s sponzorji pa zasluži dodaten milijon. Riner je poleg tega še izjemen poslovnež (nepremičnine, parfum, moda, restavracije, nogometni klub), njegov prihodek naj bi v letu 2016 znašal 82 milijonov evrov. Vseeno plača s strani države redno prihaja. Sledi primerjava - "Tina Trstenjak je od 1. 6. 2016 zaposlena v Finančni upravi Republike Slovenije. Njena bruto plača znaša 809,06 evra," so na kolegičino povpraševanje odgovorili pri Fursu. Vem, da nismo Francija (očitno smo v tem pogledu še v kameni dobi), kljub vsemu pa se sprašujem, kako smo lahko prvi na lestvici po številu kolajn na prebivalca. 

Trstenjakova bo za zlato prejela 35.000 evrov (OKS bo za zlato kolajno športniku podelil 20.000 evrov, za srebrno 17.500 in za bronasto 15.000. Enak znesek bo primaknilo MIZŠ. Nagrada OKS ima 25-odstotno davčno stopnjo, upošteva se tudi pri dohodnini. Zato pa denar s strani MIZŠ ni obdavčen. Za zlato kolajno bo slovenski športnik ali športnica (po obdavčitvi in pred obračunom dohodnine) torej dobil 35.000 evrov). Za dobo štirih let bo tako zlata judoistka v povprečju na mesec dobila 729 evrov. Če bi bil Riner Slovenec, bi zamenjal državljanstvo in postal Francoz.

Pokrovitelji (redke izjeme). Le redki za šport namenijo večje količine denarja. Vsa čast izjemam. Večina vplivnih mož v dobro stoječih podjetjih si sicer razdeli finančno pogačo medse (delavci le v redkih primerih dobijo kaj več), na okolje, ki je to podjetje vzpostavilo in mu večinoma omogoča preživetje, če ne drugače z delovno silo, pa se z lahkoto pozablja. Morda se nameni le nekaj denarja za tiste, ki jih pomembneži osebno poznajo in tiste, ki se ne dajo pregnati z njihovega praga.  Šport sicer mnogim zaposlenim, ob vsej bedi modernega kapitalizma, pomeni veliko. A kaj, ko je njihovo zadovoljstvo nepomembno.

Mediji (redke izjeme). Še kakšen mesec se bo govorilo o uspehu v Riu, potem pa se bodo Trstenjakova, Velenškova in Kauzer omenili le še ob podelitvi nagrad za športnika leta. Spoiler - Trstenjakova bo osvojila prvo mesto, Velenškova drugo, Kauzer pa bo drugi za Petrom Prevcem. Ekipa leta: rokometaši (odvisno od zmage ali poraza v četrtfinalu OI).

Ljudje (izjeme – ljubitelji posameznih športov). Za kratek čas so mnogi  ob uspehih slovenskih športnikov pozabili na svoje težave, a nato se bo življenje vrnilo v svoje tirnice. Junaki Ria bodo pozabljeni.

Rešitev. Ni je. Od Francije smo oddaljeni svetlobna leta (na srečo tudi po terorizmu), prave rešitve za športnike pa si nihče razen njih niti ne želi. Škoda davkoplačevalskega denarja. A ni panike, čez štiri leta, pravzaprav čez dve zaradi zimskih OI, se bomo znova politiki, pokrovitelji in mediji lahko trkali po prsih. In kako se bodo lahko trkali šele Marjan Fabjan in njegovi varovanci in varovanke, kaj drugega kot lastnega zadovoljstva od vseh nas niti ne morejo pričakovati. Morda še kanček nevoščljivosti. Si jih zaslužimo? Država vsekakor ne.

igor.kovačič@zurnal24.si