"Spoštovala sva drug drugega"
"Midva sva šla na prvo skupno odpravo leta 1995 na Anapurno. Takrat se je tudi začela Tomaževa bleščeča alpinistična kariera. Leta 1996 je z Vanjo Furlanom osvojil vrh Ama Dablama. S tem se je uveljavil na svetovnem alpinističnem nebu. Vsa leta sva zelo dobro sodelovala in spoštovala drug drugega. V Himalaji sva se večkrat srečala na ločenih odpravah," se spominja Viki Grošelj, eden Humarjevih bližnjih prijateljev iz sveta alpinizma.

Eden najvidnejših alpinistov
O tem, kaj so o Humarju mislili alpinisti, pravi: "Eni so ga oboževali, drugi sovražili, tako kot je običaj v življenju. Nesporno pa je, da je bil eden najvidnejših svetovnih alpinistov in to bo v zgodovini tudi ostalo."

O tem, da smo v zadnjem času izgubili kar nekaj odličnih ekstremnih športnikov (Franca Oderlapa, Pavleta Kozjeka in zdaj še Humarja) pove: "Dejstvo je, da smo Slovenci med najboljšimi v svetovnem alpinizmu, kjer se izziva meje nemogočega, na žalost pa je alpinizem tudi izjemno nevaren."

Alpinist, glasbenik in fotograf Urban Golob je Tomaža vedno globoko spoštoval: "Včasih sva plezala skupaj po plezališčih, srečala sva se tudi po hribih, a vsak je imel svoje cilje. Enkrat sem tudi mislil sodelovati pri njegovi odpravi kot fotograf, a je bila ta odprava na Nanga Parbat takrat preklicana. Večkrat pa sva se srečala tudi na dobrodelnih prireditvah."

Novica o smrti ga je seveda pretresla, a "zadeva je trajala toliko časa, da je bilo na žalost po dveh, treh dneh to za pričakovati - čeprav smo vsi upali, da se to ne bi zgodilo."

Vsi so ga spoštovali zaradi sposobnosti
"Bil je človek ekstremov in tako se je loteval tudi svojih projektov. Na eni strani je bil kak projekt zelo medijsko odmeven, kdaj drugič, denimo zdaj, pa nihče ni vedel za to. Ampak take projekte je imel tudi že prej, ne le tokrat. Vsi alpinisti smo ga spoštovali glede njegovih alpinističnih sposobnosti. Teh sposobnosti mu ni odrekal nihče - ne pri nas, ne po svetu."

"Bil je človek, ki je res živel"
"Zelo ga bom pogrešal, to je vse, kar lahko v tem trenutku povem," je prizadeto dejal Aleš Koželj, ki je bil s Humarjem leta 2004 nominiran za zlati cepin za prvenstveno smer na Aconcagui.

Koželj je s Humarjem plezal velik del svojega življenja, z njim med drugim leta 2005 splezal na Cholatse (6440), pomagal mu je tudi na kasneje ponesrečeni odpravi na Nanga Parbat. "Bil je človek, ki je res živel," je bil še kratek Koželj.

"Gozdni Joža, tako je govoril sam sebi in po tem nam bo ostal vedno v spominu. Bil je poseben človek, edinstven, individualist, kot so vsi največji alpinisti, a hkrati je bil tudi predan skupnosti. Imel je svoje zamisli in razmišljanja, tako je pogosto govoril, da ga je gora poklicala. O tem, kakšne bi bile njegove možnosti, če bi z njim v trenutku plezal še nekdo, je težko govoriti in špekulirati, mogoče pa bi mu lahko pomagal," pa je dejal Bojan Pollak, gorski vodnik in inštruktor iz Kamnika in pisec gorskih vodnikov.

Bolečina je prehuda
Kakšna bolečina je, ko v gorah izgubiš bližnjega, zelo dobro ve Nada Rotovnik Kozjek, ki nam je tudi dejala, da ji je vse skupaj pretežko in ne bi želela dajati izjav o Humarju. Zdravnica in športnica je pred dobrim letom namreč v gorah izgubila moža, znanega Pavleta Kozjeka.

"Ta hip sem izvedel za novico," je vse, kar je lahko dejal alpinist Gregor Lačen. Novica ga je zelo pretresla in podajanju svojih misli o Humarju se je raje izognil.

„Nič ne bi rad sedaj povedal,“ je kratko povedal Gregor Kresal, ki je dodal, da je za Humarjevo smrt izvedel ponoči. „Celo noč smo bili pokonci, zato ne bi rad govoril o tem,“ je povedal in dodal, da izjav za medije noče dajati niti Dejan Miškovič. Humar je leta 2008 v Pakistanu s pomočjo svojih izkušenj pomagal pri uspešnem reševanju Miškoviča.

Sožalje izrazil tudi premier Pahor
Predsednik vlade Borut Pahor je danes družini preminulega alpinista Tomaža Humarja poslal sožalno brzojavko, so povedali v Pahorjevem kabinetu. Sožalje svojcem sta izrekla tudi predsednik države Danilo Türk ter zunanji minister Samuel Žbogar.