Slovencem zdaj ni težko stopiti na ulice, kadar želimo pokazati, da nam nekaj ni pogodu. Nenasilno skupinsko izražanje nezadovoljstva in želje po spremembah je postalo običajno. Skorajda del vsakdana. Pa naj gre za študente, uporabnike interneta, kulturnike, podpornike trenirk, nezadovoljne paciente ... Še nedavno smo izražali podporo ali nasprotovanje predvsem s pridružitvijo Facebookovim skupinam, zdaj se marsikomu ni težko izpostaviti javno.
Dogaja se nekakšna slovenska različica arabske pomladi. Ob sobotah gremo na tržnico in se mimogrede ustavimo na protestu zoper Acto. In ni nam več zoprno, če nas pri tem ujamejo televizijske kamere.
Stiskanje pesti
Čistilna akcija s četrt milijona udeležencev seveda ni ključno vplivala na takšno ravnanje. Nekaj pa je najbrž že pripomogla. Letos bomo stiskali pesti, da bi nam uspelo preseči predlanski svetovni rekord. Da bi se nas konec meseca zbralo tristo tisoč ali celo več.
In da bi pozitivno vzdušje s takšnega dogodka ohranili in ga še večkrat izkoristili. Ker nam je verjetno vsem jasno, da ni treba očistiti samo divjih odlagališč. V Sloveniji je treba pospraviti še marsikaj drugega.
od obljub se ne da živeti kdaj bodo razumeli saj že vrabci čivkajo ali se drogirajo ali nočejo razumeti ker …
TAKOje treba bo še marsi kaj narediti tudi nore politike ozdraviti li hočejo nekaj nasilo naredit kaj so obljubljali pred …