Edvard Rusjan je svoj zadnji polet opravil v okviru letalske promocijske turneje po balkanskih mestih z dve leti starejšim bratom Josipom, ki je s svojo vztrajnostjo in obrtniško doslednostjo veljal za njegovega nepogrešljivega sodelavca.

8. januarja 1911 so bile v Beogradu zaradi močnega vetra precej neugodne razmere za letenje, veter pa ni pojenjal niti naslednji dan. Čeprav so Edvardu polet odsvetovali, sam ni želel razočarati številne množice. Opravil je več preletov na območju beograjskega Kalemegdana, v neposredni bližini sotočja Donave in Save.

Gledalci so bili navdušeni, a sunek vetra je nenadoma zlomil levo krilo letala, ki je strmoglavilo na železniško progo ob vznožju trdnjave. Razbitine so pod seboj pokopale pogumnega Rusjana, ki je kasneje na poti v bolnišnico umrl. O letalski tragediji so prizadeto poročali številni časopisi, Beograjčani pa so se množično udeležili pogrebnega sprevoda, na katerem je bilo več kot 14.000 ljudi.

V spomin na njegovo smrt bodo danes v Beogradu, kjer je Rusjan tudi pokopan, delegacije Letalske zveze Srbije, slovenskega veleposlaništva v Beogradu in združenja ljubiteljev letenja pod Kalemegdanom ob sotočju Donave in Save položile cvetje.

Za prvo maketo leto inovacij
Edvarda je leta 1905 nad letalstvom navdušila strokovna literatura s tega področja, njegov prvi dosežek pa je bila prva letalska maketa iz kartona in bambusovih palic z imenom Papirnata vragolija, ki je nastala v očetovi delavnici pod velikim Edvardovim napisom "Fabrique technique d'aeroplans Rusjan" (Tehnična proizvodnja letalov Rusjan).

Na srečanju letalskih pionirjev 8. in 9. septembra 1909 v Montichiari v bližini severnoitalijanske Brescie je Edvard od francoskega letalca Louisa Bleriota kupil motor znamke Anzani s 25 konjskimi močmi, ki ga je njegov prejšnji lastnik uporabil pri poskusu preleta Rokavskega preliva. V tekmovalnem letu v trajanju in dolžini poletov sta največji uspeh brata požela dva meseca kasneje, ko sta izdelala svoje prvo letalo EDA I z dolžino 12 metrov in osemmetrskim razponom kril.

Prvi polet sta opravila na višini dveh metrov in letela 60 metrov, že 29. novembra 1909 v poletu pri Malih Rojcah v Gorici pa je letalo nad tlemi letelo 600 metrov. Edvard je nato v začetku decembra dosegel višino 12 metrov. Polet v primerjavi z njunimi sodobniki v ZDA velja za prvi dosežek v tem delu Evrope,  s tem pa sta se zapisala v zgodovino kot pionirja slovenskega in svetovnega letalstva.

Delo sta nadaljevala s trokrilcem EDA II, z mnogimi tehničnimi izboljšavami, a je končalo razbito. EDA III in kmalu tudi tudi EDA IV sta bila dvokrilna zrakoplova, nadaljnji modeli pa so bili enokrilni. Bratoma je bila v veliko pomoč njuna sestra Luiga Gigia, ki je šivala platna kril. Pod rokami Rusjanov je  nastalo še šest novih letal, medtem pa sta proizvodnjo preselila v lopo blizu Mirna, kjer sta na bližnjih travnikih pred javnostjo preizkušala svoje stvaritve.

Z EDO VI 40 metrov visoko
Edvard je na prvi letalski prireditvi nastopil po uspešnih poskusih z EDO V in EDO VI 28. marca 1910. Z EDO VI je istega leta 29. junija poletel 40 metrov visoko in preletel celotno mirnsko polje.

Po izdelavi EDE VII je bratoma zmanjkalo denarja in očetovih prihrankov,  neuspešno sta iskala pomoč v tujini. Leta 1910 je Edvard na kolesarski dirki spoznal zagrebškega poslovneža Mihajla Merćepa, ki mu je ponudil sodelovanje. Brata se preselita v  Zagreb in se navdušita za serijsko izdelavo in prodajo letal. Septembra 1910 je tako nastal prototip letala z motorjem Gnome, z močjo 50 konjev,  letalo pa se je od tal lahko odlepilo po vsega 28 metrih in s tem postavilo svetovni rekord.

Edvardov brat Josip je v Zagrebu po bratovi smrti izdelal še dve letali, dve leti kasneje pa opustil letalsko dejavnost in se preselil v Argentino.