Kot se opišeta na blogu cestadolgaletodni.com, sta Brina in Mitja "relativno mlad par, ki se je odločil pustiti rutino vsakdanjika in udobje domačega okolja zamenjati za nova doživetja, spoznavanje različnih kultur, krajev in ljudi po vsem svetu".
Pobudo za enoletno popotovanje okoli sveta je dala Brina, ki je o tem razmišljala že nekaj let, do uresničitve pa je prišlo leta 2018. Pred odhodom sta skupaj naredila še finančni plan, spisek destinacij in določila datum odhoda. Na enajstmesečnem potovanju sta uresničila skoraj vse zastavljene cilje, z izjemo obiska Nikaragve, ki se je takrat soočala s politično nestabilnostjo. Poleg že omenjenih Španije in Kanade sta obiskala še Združene države Amerike (Washington, Oregon, Kalifornija), Kostariko, Kolumbijo, Peru, Bolivijo, Čile, Argentino, Urugvaj, Tajsko, Malezijo, Mjanmar, Laos in Kambodžo.
Za naslednji podvig pa sta prihranila finančno zahtevnejše države, med drugimi Avstralijo in Novo Zelandijo.
Kaj sta od tako dolgega potovanja odnesla, vaju je potovanje česa naučilo?
Predvsem sva doživela popolnoma drugačen vsakdan. Na potovanju je drugačna dnevna dinamika, ni rutine, čas teče počasneje, ukvarjaš se z drugačnimi 'skrbmi'. V mesecih po vrnitvi sva ugotovila, da pravzaprav najbolj ceniva dejstvo, da sva si v določenem obdobju privoščila popolno svobodo. Ko se ima človek vsak dan priložnost odločiti za nekaj novega, se zagotovo bolje spozna in ugotovi, kje ležijo morebitni strahovi, kakšne želje in mnenja ima in kako se to izrazi v neznanem okolju.
Te izkušnje si bova zapomnila do konca življenja. Poleg tega, da so nama omogočile, da sva se v različnih krajih kljub nenehnemu popotovanju počutila kot doma, sva na ta način s finančnega vidika lahko potovanje podaljšala.Tovrstne izkušnje bi priporočila vsakomur, ki rad pomaga oziroma vsakomur, ki se je željan naučiti novih veščin v novem okolju.
Se je bilo težko vrniti v "realnost"?
Niti ne, saj sva vedela, da bo poti enkrat pač konec. Veselila sva se dela in razvijanja novih priložnosti na poslovnem področju s pomočjo novo pridobljenih znanj. Pravzaprav je najtežje sedaj, po nekaj mesecih, ko sva vzpostavila staro dinamiko, ki pa jo dojemava nekoliko drugače, manj zavezujoče. Z veseljem bi ponovno odšla na podobno pot. (smeh)
Kakšne misli so se vama porajale, ko se je bližal dan vrnitve v Slovenijo?
Kljub temu da sva se vrnitve po svoje veselila in dejstva, da bova videla prijatelje in družino, sva čutila strah in nelagodje. Skoraj celo leto sva živela popolnoma drugačno življenje, kot naju je čakalo doma. Če bi imela možnost, bi potovanje v tistem trenutku zagotovo podaljšala.
Vsakomur, ki rad potuje in ga zanimajo druge kulture ter raznolike izkušnje. Pravzaprav vsakomur, neodvisno od interesov, saj se slednji izoblikujejo na poti.
Katera kultura je na vaju pustila največji vtis? Sta od njih prevzela kake običaje, navade, hrano, ki jih sedaj prakcitirata v življenju v Sloveniji?
S katero besedo bi opisala pet najljubših držav, ki sta jih obiskala?
Težko bi države opisala z eno besedo, vsaka je na naju naredila čisto svojevrsten vtis. Najbolj intenzivno je bilo potovati po Laosu, v majhnih prikolicah, med piščanci in kokošmi, na polomljenih klopeh, včasih po enajst ur skupaj. Tam sva res doživela največ preizkušenj.
Zaradi priprav nama pakiranje ni predstavljalo težav. Na Caminu sva bila omejena na osem kilogramov v nahrbtniku. Tam sva se tudi naučila zmernosti.
Bolj prisegata na organizirana in planirana potovanja ali spontano različico?
Vsak malce po svoje, Mitja je pristaš spontanosti, jaz raje planiram, na ta način sva doživela precej raznolikih izkušenj. Vsak mora najti svoj potovalni način in tempo.
Katere države/kraje bi najbolj priporočila za obisk?