Kolesarsko društvo Raketa se poleg organiziranja številnih dogodkov, povezanih s kolesarjenjem in promoviranja kolesarjenja, velikokrat poda tudi onkraj meja naše države in tujino spoznavajo kar na kolesu. V preteklosti so na ta način obiskali že Armenijo in Gruzijo, Romunijo in Moldavijo
Ko so se vtisi že nekoliko polegli, je član društva Goran Sambt z nami delil svojo izkušnjo dvotedenskega potovanja po Iranu in Kigizistanu, ki se ga je udeležil skupaj s štirimi člani društva. Tradicija potovanj po ne tako obljudenih državah sega že deset let v preteklost, po navadi v tem času prekolesarijo med 500 in 1000 kilometri. Tokrat so imeli nekaj težav z visokim kirgiškim in iranskim gorovjem, ki sta jih močno upočasnila. Zaradi dolgoletnih izkušenj njihova potovanja v večini primerov potekajo brez zapletov in jih načrtujejo tako, da so na terenu popolnoma samozadostni.
Kakšni so bili vaši prvi vtisi ob prihodu v Iran? Kaj vas je tam najbolj pozitivno in kaj negativno presenetilo?
Z letalom smo ponoči prileteli v Teheran, ki ima kakšnih deset milijonov prebivalcev. Takoj je bilo čutiti, da gre za velemesto. Poleg prometne gneče in urejenega kaosa pa je bilo seveda moč opaziti tudi kulturne razlike. Presenečeni smo bili, da ženske ne nosijo burk. Ker so ljudje delovali sproščeno, smo se počutili varno. Nekoliko nas je le zaskrbelo, kako se bomo s kolesi znašli v prometnem kaosu, dokler ne pridemo do podeželja. Vendar pa smo tudi tega že vajeni iz velikih mest, ki smo jih obiskali v preteklosti.
Ste imeli morda kaj težav zaradi kulturnih razlik?
Težav ne, kvečjemu smo bili pozitivno presenečeni. Ljudje ti vsepovsod puščajo osebni prostor in delujejo spoštljivo. Noben ne sili vate, če ga ne nagovoriš sam, na ulici ti ne prodajajo stvari, čeprav je očitno, da si tujec, ni opaziti beračev ... Všeč nam je bila kultura pitja čaja, ki ga dobiš na vsakem koraku. Tudi druženja in debate potekajo ob čaju. Bazarji so živahni, tudi sicer je v mestu drugačen utrip kot pri nas.
Namen naših popotovanj so kolesarske avanture po odročnih krajih, po možnosti kulturno različnih držav, in spoznavanje tamkajšnjih pristnih prebivalcev ter njihovega načina življenja. V mestih tega ne najdeš, saj so po naših izkušnjah v osnovi vsa enaka. Budimpešta, Sarajevo, Bukarešta, Biškek, Tbilisi, Teheran, ali Erevan. Povsod je vrvež, čuti se vpliv globalizacije, individualizem, vsa potrebna infrastruktura je na dlani ter blago in storitve na vsakem koraku.
Različne so zgolj znamenitosti, arhitektura in nekatere druge podrobnosti. Naša popotovanja se zares začnejo šele na podeželju. V odročnih vaseh, do koder vodijo makadamske ceste, prelazi in do koder zgolj stežka pridete z običajnim avtomobilom. Tam so ljudje pristni. Ni reklam, mobilnih telefonov in bahanja z materialnim. Zgolj preprosta življenja, polna zadovoljstva in človeške dobrote. Tudi kulinarika je tam najbolj pristna.
V čem se kolesarjenje po Iranu najbolj razlikuje v primerjavi s kolesarjenjem po Sloveniji?
Poleg tega, da je pokrajina drugačna, narava bolj surova in obstajajo bolj odročni kraji, je glavna razlika v ljudeh in njihovem načinu razmišljanja in delovanja. In ravno to nas vedno znova pritegne. Popotovanje zato postane ena sama avantura. V Kirgiziji smo bili pet dni brez GSM signala, tekoče vode, sanitarij, tuša in trgovine. Srečevali smo zgolj živino in pastirje, ki z družinami živijo v jurtah, to je značilnih šotorih na neskončnih travnatih planotah nad 3.000 metri nadmorske višine. Tudi v Iranu smo vmes potrebovali dan in pol, da smo prispeli do naslednje vasi, kjer smo znova prišli do vode in naleteli na ljudi.
Katere vremenske okoliščine so vam predstavljale največ težav?
Ker kolesarimo predvsem poleti, so temperature visoke in je padavin zelo malo. Še največ težav smo imeli ravno v Iranu, kjer je bilo nekaj dni zapored čez 40 stopinj Celzija. Dobro, da je vroč zrak izjemno suh in se je kljub vsemu nekako dalo kolesariti.
Naše popotovanje je eno samo raziskovanje. Z znamenitostmi, ki so promovirane in izpostavljene na vseh razglednicah, se ne obremenjujemo. Običajno so obljudene, polno je turistov, vse se zaračunava, prijaznost prodajalcev je igrana itd. Želimo si pristnih doživetij v državah, ki jih obiskujemo. V Kirgiziji smo recimo prispeli tudi do odročnega turističnega naselja, kjer je bilo polno turistov, ki so jih vozili iz mest in jim prodajali pristno izkušnjo bivanja v jurtah z domačini. Tudi mi smo takrat prespali, vendar izkušnja seveda ni bila niti približno enaka. Na voljo je bila voda, toaleta, elektrika in podobno, predvsem pa so ljudje plačani od agencij in je igrana gostoljubnost popolnoma nekaj drugega.
Kakšne izkušnje pa ste imeli s strani "pristnih"?
V Iranu nam je v sredi gorovja ob koncu izjemno vročega dne zmanjkalo vode. Že skoraj čisto dehidrirani smo prispeli do samotne vasi, kjer je bilo le nekaj hiš. Opazil nas je domačin in videl, da smo potrebni osvežitve. Ponudil nam jo je, nas povabil v hišo in bil z družino izjemno gostoljuben.
Medtem nas je skrbelo, da smo kolesa pustili predaleč stran. Ko smo spraševali, ali so tam varna in če nas mora skrbeti, se mu je vprašanje zdelo smešno. Kraja je pri njih nerazumna in popolnoma nesprejemljiva. Zakaj bi jemal nekaj, kar ni tvoje?
To izvira iz vere, ki jo tamkajšnji ljudje dejansko živijo. Spoštovanje do sočloveka, žene in bližnjega, pripravljenost pomagati, zavračanje alkohola in še marsikaj dobrega bi se našlo, kar je pri nas že zdavnaj le še biblijski zapis. V mestih in na turističnih točkah sicer tudi pri njih že postaja podobno. Ob slovesu smo po 'zahodnjaški' logiki seveda ponudili denar, s čimer pa smo gostitelja užalili. Zahodna propaganda o tamkajšnjih ljudeh in življenju je bila v našem primeru popolnoma nekonsistentna z dejansko izkušnjo.
Iran je presegel naša pričakovanja, kljub temu da smo jih že tako zastavili visoko. Ravno Iran so številni kolesarski popotniki, ki smo jih srečevali drugje, izpostavili kot najboljšo izkušnjo. Gostoljubje, čudoviti ljudje, izjemna narava, odlična hrana, sadje in začimbe, predvsem pa način njihovega življenja. Zaradi nezavidljivih sankcij zahoda pa so povrh vsega še cene bile smešno nizke.
Načrtujete v prihodnosti kakšen podoben podvig in skok v še ne tako obljudene države?
Da, zagotovo. Naslednji je Oman, ki ga bomo obiskali v februarju. Izkušnja z vročino nas je izučila, da kolesarjenje po arabskih državah poleti ne bi imelo smisla, februarja pa bo v Omanu ravno prijetnih 20 do 25 stopinj Celzija podnevi, ponoči pa nekaj stopinj manj. Za naslednja leta se še nismo odločili, čeprav nas glede na raznolikost države in izjemno pozitivno izkušnjo mika, da bi Iran ponovno obiskali.
www.Badoo.red - spletna stran za zmenke za odrasle, ki želijo najti partnerja za seks
Super krasno, naj ostanejo taki še naprej.... AMPAK samo v Iranu, tukaj jih ne želim!!!