Čeprav na brniškem letališču (še) ni veliko ugodnih povezav v ostala evropska in druga svetovna mesta, imamo to srečo, da živimo v bližini večjih in manjših tujih letališč. Tam je povezljivost neprimerljivo boljša in omogoča, da na številne destinacije poletimo zelo ugodno. Zaradi bližine smo se že večkrat mudili na manjšem letališču v bližini Trsta, ki ima na razpolago polete do kar nekaj priljubljenih evropskih destinacij. Največji otok v Sredozemlju je bil dolgo časa na vrhu seznama naših želja. Ker pri nas toplejših temperatur ni bilo na spregled, se je obisk otoka na drugi strani Mesinskega preliva – Sicilije ponujal kar sam od sebe.
Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je potovanje na Sicilijo, ko si zaželimo sonca, dobre hrane ter ščepca sicilijanske gostoljubnosti, dobra izbira. In še nasvet za vse popotnike, ki iščete skrite kotičke – podajte se v notranjost otoka, v labirint skritih uličic majhnih vasic. Tam se čas dobesedno ustavi. Tokrat nismo obiskali zgolj najbolj priljubljenih znamenitosti in krajev, temveč manj poznane.
V času obiska je bilo tam več kot 20 stopinj Celzija, zato smo po dolgem času ponovno lahko oblekli zgolj kratke rokave. Sicilija ima tipično sredozemsko podnebje in velja za otok toplih zim. Ne smemo pozabiti na vetrovko, saj na otoku pogosto piha. Zato ne preseneča, da smo med potovanjem pogosto naleteli na mline na veter.
Temperatura morja še ni bila primerna za namakanje česar več kot zgolj stopal. Petdnevni obisk Sicilije smo zato izkoristili za spoznavanje njenega razgibanega površja, narave in zgodovine. V paket sodi pokušanje tradicionalnih sicilijanskih jedi. Najbolj znane so Arancine - ocvrte riževe kroglice, ki so na voljo z različnimi polnili (špinača, pršut, zelenjava).
Po enoinpolurnem letu smo prileteli v Palermo in z izposojenim avtom (ceneje je, če ga rezervirate vnaprej, ob tem pa se nujno pozanimajte o izkušnjah preteklih uporabnikov) začeli raziskovanje pretežno (severo)zahodnega dela otoka. Ker je Sicilija največji otok v Sredozemskem morju, si je za njeno raziskovanje treba vzeti čas. Če imaš na voljo le teden dni ali manj, se splača odločiti le za en del otoka.
Prva postojanka našega potovanja je bilo mestece Castellammare del Golfo. Njegovo ime v prevodu pomeni "morska trdnjava v zalivu" in se navezuje na pristaniško srednjeveško trdnjavo. Mesto je od Palerma oddaljeno približno 30 kilometrov. Že vožnja nam je pritrdila, da so Italijani "nori" voznik. Vožnja zato zahteva veliko mero strpnosti in osredotočenosti. V mestu, kjer so snemali številne hollywoodske filme, med drugimi Oceanovih 12, smo se povzpeli na bližnji hrib. Od tam se nam je odprl prečudovit pogled na mesto. Ob tem smo lahko občudovali in vonjali bujno mediteransko rastje, ki tam uspeva.
Naslednji dan smo si ogledali izjemno slikovito ribiško mestece Scopello, med drugimi slaščičarno z domačimi slaščicami in sladoledom, ki pustijo nepozaben vtis.
Utrujeni in lačni smo se po nekajurnem pohodu vrnili do avta, žal pa je bil takrat ravno čas sieste. Te se Sicilijanci držijo kot pijanec plota, saj sredi dneva praktično ne moreš dobiti toplega obroka.
Zato smo se morali zadovoljiti s kosom kruha iz bližnjega supermarketa in se odpravili do naslednje znamenitosti – zgodovinskega mesta Erice. Stoji na vrhu Monte Erice na približno 750 metrih nadmorske višine in ponuja pogled na mesto Trapani. V severovzhodnem delu mesta so ostanki starodavnih elimijskih in feničanskih zidov (kiklopski zid).
V mestu sta ostala tudi dva gradova: grad Pepoli, ki izvira iz saracenskih časov, in Castello di Venere (Venerin grad) iz normanskega obdobja, zgrajen na vrhu starodavnega Venerinega templja. Po legendi ga je ustanovil Enej. Slikovit pa je že sam sprehod po ozkih uličicah skozi zgodovinsko mesto, ki ima značilno obliko srednjeveške vasice z obzidjem.
Prenočili smo v najbolj zahodnem mestu Sicilije – v mestu Marsala. Čeprav morda ne ponuja presežkov v arhitekturnem smislu, je vsekakor vreden krajšega postanka. Marsala je najbolj poznana po desertnem vinu, ki je geografsko zaščiteno. Odstotek alkohola je visok (17 %), zato se ga uživa kot aperitiv.
Pot nas je vodila do mesta Salemi, na vrhu katerega se nahaja normanski grad. Obiščete ga lahko brez doplačila in nudi prelepe razglede na mesto. Salemi je tudi kraj, kjer je Giuseppe Garibaldi 14. maja 1860 kot del "odprave tisočerih" napovedal priključitev Sicilije. V bližini gradu se nahaja muzej mafije, malo nižje pa še muzej kruha, ki v Salemiju in celotni Siciliji nosi poseben pomen.
Največje odkritje Sicilije je zagotovo arheološki park Segesta, ki velja za eno prvih naselbin na otoku. Tam si lahko obiskovalec poleg dobro ohranjenega dorskega templja ogleda tudi grški teater in ostale ostanke starodavne naselbine, ki stojijo na vrhu hriba. Tja se lahko odpraviš peš, ali pa z organiziranim avtobusnim prevozom.
Največjo veličino Cefalùju dodaja njegova preteklost. Normanski vladar Sicilije Roger II. je tu svoj pečat pustil z izgradnjo slavne katedrale, ki je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Nad mestom se vzpenja gora Rocca, na katero se splača povzpeti že zaradi ruševin templja boginje Diane.
Četudi nismo uspeli videti vulkana Etne in ostalih znamenitosti na vzhodnem delu otoka, nas je Sicilija in njena narava povsem očarala. To je več kot opravičljiv razlog, da se ponovno vrnemo in raziščemo še preostalo.