Tega med obiskom Lipice resnično nismo pričakovali

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica
Na julijski dopoldan smo se odpravili v enega bolj priljubljenih turističnih biserov, ki ga premore naša država. Uvodoma nas je pričakal zanimiv prizor, ki ga obiskovalci niso vajeni.
Oglej si celoten članek

Ura je bila le 9.00 zjutraj, ko je sonce že dobro pripekalo. Slovenijo je zajel vročinski val, na katerega smo čakali skoraj do sredine poletja. Zaradi manjše količine zavetja v sencu in nasploh bolj sušnega okolja je vročina na Krasu še toliko bolj izrazita. Tega se dobro zavedajo tamkajšnji domačini, ki se radi pohvalijo, da je neizprosna narava izoblikovala njihov trmasti in vztrajni karakter.

VIDEO Zakaj smo povsem pozabili na ta nacionalni zaklad?

S temi besedami bi lahko opisali tudi druge domačine, ki so značilni za to območje, s to razliko, da so oni živalskega porekla. Poleg kraških ovčarjev, ki veljajo za edino edino slovensko avtohtono pasjo pasmo, je Kras prepoznaven po belih lepotcih – lipicancih. Kobilarna Lipica, ki obstoja že od leta 1580, ko jo je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel II., predstavlja dom 350 lipicancem. To je približno polovica vseh lipicancev pri nas. Številka celotne populacije se gibilje okoli 9. do 10.000 primerkov. Poleg Slovenije, kjer živi 10 % vseh lipicancev, jih najdemo še na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem, v Italiji, Avstriji, Bosni, Srbiji in celo v Združenih državah Amerike na ranču v bližini Las Vegasa ter v Južni Afriki.

Huda vročina, ki je roko na srce dobro zdelala tudi nas, je na dan obiska pokvarila filmski prizor, ki so mu obiskovalci priča vsak dan ob 9.30. Takrat skrbniki 140 kobil spustijo na pašnike – običajno se te ob spremstvu skrbnikov tja diroma poženejo. Tisti dan pa je njihovo gibanje zgledalo bolj podobno počasnemu posnetku. A kdo bi jim zameril, ko pa je bilo vreme tako neizprosno. 

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica "Ste jim pozabili dati Red Bull?" je skrbnike v šali pobaral Aaron Uazeua, vodja marketinga in prodaje v kobilarni Lipica, ki nas je s svojim službenim vozilom popeljal po posestvu in nas spoznal z njihovim delom. Električno vozilo mu ob takih priložnostih pride zelo prav, saj se območje Kobilarne razprostira na 300 hektarih zelenih površin.

Poleg najstarejšega hleva Velbanca si obiskovalci lahko ogledajo številne galerije in muzeje, ki pričajo o pestri in bogati zgodovini Lipice, konjev in druge dediščine. Prav tako se je možno sprehoditi po stoletnih drevoredih ali preprosto uživati v kraški pokrajini.

ste vedeli Toliko stane "kraljevski" lipicanec!

Tam so med našim obiskom nedvomno uživale kobile, ki so v senci dreves na pašniku kar lažje zadihale. Skupaj s skupino turistov smo jih za ograjo občudovali, kako so se radostno sprehajale, nekatere občasno tudi povaljale in hranile s travo. Na pašniku ostanejo do večera, nato jih odpeljejo nazaj v hlev. Njihova vloga je nadaljevanje vrste oz. z drugimi besedami razmnoževanje.

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Vloge v Lipici živečih konjev se razlikujejo, nam razloži sogovornik. Poleg kobil so tu še starejši lipicanci, ki so v zasluženem pokoju, konji, ki vlečejo kočije v turistične namene, in tekmovalni konji.

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Slednji imajo vsak dan trening z izkušenimi jahači, ki jih pripravljajo na najrazličnejše nivoje. Letos so se po nekaj letih njihovi lipicanci in jahači ponovno udeležili tekmovanja, kjer so dosegli zelo dobre rezultate in pretežno osvojili 1., 2. in 3. mesta. Lipicanci imajo elegantno gibanje in izbrane figure v krvi, kar na tekmovanjih pripomore pri doseganju višjega števila točk.

Čeprav so običajno voljni za delo, so včasih tudi nekoliko trmasti in lenobni. Predvsem poleti, ko so temperature visoke. Takrat so jahači pozorni na njihovo počutje in po potrebi treninge prilagodijo. Prav zaradi oteženega dela poleti so bili zaposleni in seveda tudi konji izjemno veseli letošnje pridobitve – nove ohlajene jahalnice, ki so jo otvorili v začetku leta.

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Z njihovo občasno neangažiranostjo je dobro seznanjena 23-letna jahačica Katja, ki smo jo zmotili med delom. "Vselej poslušamo lipicance, nenazadnje so naš partner in brez njih mi sploh ne bi bili jahači," nam pove, ko stojimo pred novo jahalnico.
Katja je ena izmed 15 jahačev, ki so zadolženi za dresuro lipicancev v novem hlevu, še 5 jih je zaposlenih v turističnem hlevu. Vsak od njih trenira pet oziroma sedem konjev, ki jih skozi dresuro pripravlja na različne nivoje.

"Lipicanci so konji baročne linije in imajo poseben čar. Zaradi svoje elegance so rojeni za dresuro, saj so močni in lepo izoblikovani. Res je, da znajo biti tudi trmasti, a ko jahači enkrat prejmemo njihovo zaupanje, so nedvomno najboljši konji. So zelo samozavestni in podarili ti bodo marsikaj, pod pogojem, da od njih prejmeš zaupanje. To pa običajno traja," pripoveduje najmlajša jahačica kobilarne Lipica.

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Včasih se zgodi, da jahač njihovega zaupanja, ki je ključno za nadaljnje delo, nikoli ne prejme. V tem primeru konju poiščejo novega jahača. "Brez vezi in ujemanja je pri dresuri težko nadaljevati," pojasni Katja. Pri delu z lipicanci ji je najbolj všeč, da so s srcem in glavo pri delu.

Vezi in harmonije je nemogoče spregledati med predstavami na tamkajšnjem hipodromu, ki so ga prenovili pred sedmimi leti. V prenovljeni podobi gosti tekmovanja v treh različnih disciplinah, in sicer v preskakovanju ovir, vožnji z vpregami in dresurnem jahanju. Lipicanci zaradi svoje ne tako sloke in močne postave tekmujejo le v vožnji z vpregami, kjer so že več let v samem vrhu, in v dresurnem jahanju.

Prav ogled predstave lipiške jahalne šole je tudi najbolj priljubljen turistični produkt kobilarne, ki si ga vsako leto ogleda skoraj 60.000 ljudi. Skupno pa Lipico vsako leto obišče približno 100.000 obiskovalcev, pri čemer prevladujejo tujci. Teh je 70 %, preostalo so domači gosti, ki so še vedno najštevilčnejši. Sogovornika veseli, da se številke obiskovalcev z leti povečujejo, ker pa je v Lipici na ogled živa narava, bi ob porastu turistov v ospredje postavili trajnost.

"Lipicanci so znani kot beli konji, ki pa se tako kot vse živali, ko enkrat pridejo do blata, radi povaljajo in svojo belino za trenutek izgubijo. Marsikdo tudi ne ve, da so to uradno sivi konji. Žrebijo se namreč v temni rjavo-črni barvi, med 5. in 8. letom starosti pa spremenijo barvo v belo. Ker lipicanec osivi, ga kategoriziramo kot sivega,"

 Aaron Uazeua.

Njihovi konji so sicer obiskovalcev navajeni, prav spoznavanje z ljudmi predstavlja osnovni del socializacije žrebičkov. Kljub temu da so glavni prebivalci kobilarne ljudi navajeni, morajo obiskovalci vselej spoštovati pravila obnašanja. Če 95 % obiskovalcev ta spoštuje, bi jih preostalih 5 % moralo še enkrat prebrati. Po izkušnjah zaposlenega v Lipici kljub opozorilom največ gostov še vedno steguje prste skozi rešetke in s tem izziva, da bi jih konj lahko ugriznil. To lahko predvsem pri mlajši populaciji pusti trajne posledice.

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Nespoštljivo in neprimerno ravnanje lahko posledice pusti tudi na konjih, ki veljajo za eno najpomembnejših kulturnih dediščin naše države. V Lipici se vselej trudijo, da z njo ravnajo na ustrezen in zdrav način ter v največji možni meri preprečijo prenos dednih bolezni. V Lipici zato ni možno zadrževanje ostalih konj, ki niso v njihovi lasti, s čimer preprečijo širjenje bolezni. Ko v Lipici organizirajo tekmovanja, za tuje konje veljajo posebni protokoli, ki se jih lastniki morajo držati. Nujno morajo opraviti veterinarski pregled, med katerim jih odvzamejo kri in preverijo morebitne bolezni.

reportaža Pa to ni res! Tudi to ponuja Slovenija

Glavno poslanstvo kobilarne je, da v okviru javne službe skrbijo za ohranjanje zdrave kulturne dediščine. V primeru suma prenosa dednih bolezni nadaljevanje vrste zato ustavijo. "Naša osnovna misija je vzdrževanje pozitivnega stanja. Najhuje, kar se nam lahko zgodi, je, da bi se nam čreda korenito zmanjšala. Lipicanci so sicer precej zdravi, največ težav imajo z alergijami na sonce. Pred tremi leti nam je veliko težav povzročal tudi virus, ki je prizadel predvsem mlajšo populacijo," pripoveduje sogovornik.

Foto: Saša Despot Kobilarna Lipica Največja katastrofa pa se je zgodila med 2. svetovno vojno, ko so Nemci približno sto lipicancev odpeljali na Češko, od koder se jih je v rojstni kraj vrnilo zgolj enajst. A tistih enajst je bilo ključnih, da se zgodba lipicancev nadaljuje vse do danes.

dezurni@styria-media.si

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 0

Napišite prvi komentar!

Pri tem članku še ni komentarjev. Začnite debato!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.