Ta čas, ko so naše roke polno zasedene s pustnimi dobrotami, si verjetno težko predstavljamo, da je takrat še 19-letna Ljubljančanka Jera Mušič na svojem 3527 kilometrov dolgem pohodu hrepenela zgolj po juhi in ribi. Na Apalaško pešpot, ki skozi štirinajst ameriških zveznih država poteka ob atlantski obali, se je podala sama in jo prehodila v manj kot petih mesecih. Za to pa je porabila le dva para čevljev, ki so bili do konca poti verjetno videti še bolj izmučeni kot ona sama.
Dnevno je prehodila približno od 30-40 kilometrov, si kakšen dan privoščila tudi dan počitka in poleg ostalih pohodnikov spoznala tudi pestro živalsko druščino ameriških gozdov. Spomladi se odpravlja še na Pacifiško pot, ki je še za 1500 kilometrov daljša in tudi z vidika terena ter vremena dosti bolj razgibana.
Svojo zgodbo bo Jera Mušič predstavila na 14. Festivalu gorniškega filma, ki bo od ponedeljka do nedelje (24. 2.- 1. 3.) potekal v ljubljanskem Cankarjevem domu, Mestnem kinu Domžale, celjskem mestnem kinu Metropol, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Slovenska Bistrica. Ponudil bo 37 filmov iz 20 držav in predavanja o popotniških zgodbah petih govorcev: Jima Doninija, Jere Mušič, Davida Debeljaka, Milana Romiha in Tomaža Jakofčiča ter spominski večer prvih himalajskih odprav.
Kako ste se odločili enostavno spakirati in se odpraviti na tako zahtevno pot, in še to čisto sami ter komaj polnoletni?
Ko sem bila stara 17 let, sem prehodila Jakobovo pot v Španiji, kar je bila pobuda tudi za naprej. V roke sem dobila knjigo Cheryl Strayed z naslovom Divja (Wild) in posledično izvedela tudi za druge dolge poti po Ameriki, ki so zelo priljubljene, med njimi tudi Apalaška. Na tej poti so si mesta s trgovinami dosti bližje in je potrebnega manj planiranja, kar je pri odločitvi prevladalo. Greš lahko iz dneva v dan oziroma iz mesta do mesta. Ideja se je v meni kuhala že nekaj časa, vmes malo padla v vodo, potem pa so na Festivalu gorniškega filma iskali prostovoljce. Duh alpinistov in pohodnikov, ki vsi živijo za isto strast, mi je dal zagona. V slabem mescu in pol sem sem finančno pripravila, kolikor je bilo mogoče, opremila z opremo in odšla.
Verjetno je to tudi neke vrste odmik od civilizacije ...
Ja, definitivno. To je odmik od šundra in hitrega načina današnjega življenja. Tam se vse upočasni, saj samo hodiš in si v primerjavi z ostalimi prevoznimi sredstvi zelo počasen. Čas postane drugačen. Odmakneš se od nepotrebnih stvari, ki jih sicer vlačiš s seboj.
Tako je, nekatere stvari se ti zdijo čisto nesmiselne. Spoznaš, kako malo potrebuješ za življenje in še vseeno lahko živiš 'na polno'.
Verjetno je vaš nahrbtnik s prehojenimi kilometri postajal vse lažji?
Res. Začela sem s trinajst kilogramov težkim nahrbtnikom, kar je osnovna teža brez hrane in vode. Po enem tednu sem se znebila dosti stvari, ker sem vedela, da bo toplo, sem domov poslala puhovko in nekaj hlač ter majic. Tudi dnevnik je odšel v Sloveniji, zato sem vtise in misli zapisovala kar v mobilni telefon.
Katere stvari pa ste vse do konca obdržali?
Vam je kozmetika prišla sploh kaj prav?
S tem, ko rečem kozmetika, mislim na zobno ščetko, zobno pasto, iglo in nit, obliže, Bepanthen in Canesten. (smeh)
Upam, da igle in niti niste rabili uporabljati.
V bistvu sem se hitro navadila hoditi na svojih žuljih, saj se je mrtva koža na žuljih tako odebelila, da žuljev niti predreti nisem mogla. Koža se malo omrtviči, podoben občutek je tudi z mišicami. Pač hodiš vsak dan, zjutraj jih moraš malo ogreti, potem pa 'gas' naprej. Zdravnica mi je dejala, da ko hodiš, telo proizvaja veliko naravnih stvari proti bolečinam.
Adrenalin?
Ne, samo adrenalina, ampak naravno vrsto protibolečinskih snovi, zato bolečino občutiš v veliko manjši meri, kot bi jo sicer.
Ste imeli težave samo z žulji ali še s čim hujšim?
Večino poti me je bolelo koleno, vendar nikoli ni bilo tako hudo, da bi se mogla ustavit. Najhuje je bilo potem, ko sem prišla na vrh in sem se morala spustiti nazaj dol. S seboj sem imela dva ibubrufena, tam pa sem kupila še nekaj manjših. Rekla sem si, da močnejšo tableto prišparam za dan, ko bo res hudo. To se je dogajalo tri mesece in nikoli ni bilo tako slabega dneva, da bi res rabila tableto. (smeh) Šele po koncu poti je bolečina postala nevzdržna.
Kaj vas je pohod v samoti naučil?
Res preizkušaš svojo trmo in vztrajnost, kar je včasih, ko te pot pelje v najhujši klanec in potem takoj dol, res težko. Ta nesmisel ti pomagajo premagati majhne stvari, na primer, ko ljudje iz sosednjih mest ob cesti samo za pohodnike postavijo piknik in priredijo 'fešto'. Slabo voljo sem dostikrat pregnala takoj, ko sem se usedla, spila kozarec vode, nekaj pojedla in si prižgala cigareto. (smeh)
Ne, v resnici je pohodnikov kar veliko in ni tako samotno, kot si ljudje predstavljajo. Vsako leto pohod z juga proti severu začne približno 4000 ljudi. Zelo hitro jih veliko odpove. Na področju enega tedna je približno sto ljudi, toliko jih ne srečas, veš pa, da so za ali pred tabo.
Ste na poti srečevali več 'samotarjev' ali skupin?
To je pa čist odvisno od človeka do človeka. Imaš ene, ki hodijo v parih, pa t. i. pohodniške družine, največja, ki sem jo srečala je štela enajst ljudi, kar je bolj izjema, potem imaš tudi manjše skupine s štirimi člani, so pa tudi ljudje, ki hodijo sami hodijo in kilometre res hitro polagajo.
Torej tudi sebe uvrščate v to skupino?
Ne, niti ne, saj nisem bila tako ekstremna. Nekje na sredini poti sem spoznala pohodnika, ki sta se na pot odpravila med študijskim premorom. Kar pomeni, da sta pot morala prehoditi v 90 dneh, zato sta dan za dnem 'šopala' po 42 kilometrov, maraton za maratonom. Zanimivo je bilo videti, kako so hodili čisto lahkotno, ko pa so dali nahrbtnik z ramen, so se komaj premikali.
Potem se užitek malo poizgubi, saj si želiš v čim krajšem času prehoditi čim več in ob tem niti ne uživaš.
Ne vem, če bi tako rekla, saj je odvisno od človeka. So eni ljudje, ki hodijo petnajst kilometrov na dan in se pri tem dosti ustavljajo. Na drugi strani pa eni, ki hodijo po 42 kilometrov in naredijo le tri pavze. Lahko povem, da so se oni zelo zabavali. Nekaj časa sem jih poskušala dohajati, vendar ni bilo mogoče. Vsakič, ko so prišli v mesto, so žurali do jutranjih ur, naslednji pa dan brez težav vstali in prehodil novih 42 kilometrov.
Se vam zdi, da vas je to potovanje spremenilo?
Ne bi rekla, da bi bile to velike in izrazite spremembe, sem pa verjetno res nazaj prišla drugačna. A tudi, če bi bila v Ljubljani, bi bi se v tem času kaj spremenila. To je proces in pri sebi težje opažiš, če si se spremenil. Gre za mikrospremembe, ki se dogajajo iz dneva v dan. Definitvno pa bolj poslušam sebe.
Ste se naučili tudi novih veščin?
Praktičnih veščin kar veliko. Recimo, kako v teh zavetjih, to so hiške s strehco, obesiti hrano tako, da ne pridejo miške, kako se stuširati, kjer ni nobene vode ... Velik praktičnih stvari se naučiš, na primer kaj vse lahko ješ, kaj vse je lahko dobra hrana, kaj vse lahko skombiniraš skupaj ...
Tortilja wrap s tuno, majonezo in čipsom. Vse kar imš, zmešaš. (smeh) Ali pa ješ arašidovo maslo na žlico, kar je meni sicer nagnusno, ampak ima veliko beljakovin in kalorij. Večino časa sem sicer hrano samo namakala v vodi in je nisem kuhala. To je bil po večini riž, ki sem se ga na koncu kar prenajedla. Najboljši zajtrk pa je bil zame beljakovinski napitek z ovseno kašo, kavo in vodo.
Po kateri hrani pa ste najbolj hrepenli?
Najbolj sem pogrešala toplo hrano, ki je v Ameriki ni veliko, pa na primer ribe, solato. Moje telo je čutilo tako potrebo po ogljikovih hidratih in beljakovinah, da ko sm pršla v mesto, je bila prva stvar, ki sem jo kupila burger. Zato tudi v mestu, nisem zares iskala hrane, ki sem jo idejno pogrešala, saj je moje telo kričalo po nečem drugem.
Se nadaljuje.
Fajn. Naj gre čez sibirio in me zanima, če bo poročala, kako malo potrebuješ za življenje. Dvomim, da bodo tam …