Že v preteklosti sta fotografinja in popotnica Klara Avsenik Žagar ter njen mož Klemen iskala zanimiva domovanja, med drugimi sta tri mesece bivala v šotoru v skupnosti, dve leti jima je dom predstavljala tudi zidanica. Ker pa je prišla zima in z njo tudi nizke temperature, sta svoj takratni dom zamenjala za tistega na štirih kolesih – kupila in opremila sta kombi, s katerim sta sedaj na poti že od decembra. Na njunih dogodivščinah s "Piči Miškotom", kot sta poimenovala svoj novi dom, jima družbo dela tudi psiček Piknik. Trenutno se mudijo v Španiji, pred tem so bili mesec dni v Italiji – sedaj so v lovu za toplimi destinacijami, ki so za bivanje v kombiju prijaznejši.
Kako je živeti iz dneva v dan, ko še ne veš, kam te bo pot peljala jutri. Predvidevam, da se moraš verjetno znati dobro sprostiti in enostavno prepustiti, kar pa je za današnji način življenja, ko moramo imeti vse vnaprej načrtovano, kar težko.
Na začetku je bil največji šok to, kako bodo izgledali dnevi. Nekaterih stvari ti ni treba početi, kot jih moraš doma, npr. pospravljati. Hkrati pa se moraš ukvarjati z novimi situacijami; kje bomo oprali perilo, kje bomo dobili čisto vodo, kje bomo spraznili vodo, kje bomo nakupili hrano … Nimaš neke rutine, edino če na določenem kraju ostaneš parkiran dalj časa. S časom sva ugotovila, da bi bilo dobro imeti t. i. utility dan, ko opraviva vse zgoraj našteto. Trenutno nama največ prilagajanja vzame to, koliko časa želiva preživeti na enem mestu. Da kraj spoznaš in začutiš, moraš biti vsaj pet dni. Če greš prehitro naprej, manj uživaš, zato nočeva samo hiteti. Je pa res, da si želiva tudi veliko videti (smeh).
Kako to, da ste se odločili za življenje v kombiju? Za mnoge je za dolgi rok kar nepredstavljivo, saj ni tako udobno.
Že v preteklosti sva imela različne izkušnje z drugimi oblikami življenja, nekaj let nazaj sva tri mesece živela v neki skupnosti v šotoru. Dve sezoni sva živela tudi v zidanici, in ker zidanica ni primerna za življenje pozimi, sva sem spraševala, kam bi lahko šla to zimo. Sva tudi ponosna lastnika psička Piknika, zato se nama je najbolj privlačna zdela ideja, da kupimo kombi in se z njim odpravimo na pot. Prav tako mi je po epidemiji kar nekoliko manjkalo pustolovščine.
Pa tudi občutek svobode je verjetno večji?
Da, res je.
Predvidevam, da je kar težko biti prostorsko omejen, še sploh če z vama živi kuža.
Katere so še druge omejitve?
Izpostavim lahko nepredvidljivost, ker ne veš, kdaj in če se ti bo pokvaril kombi, ali če boš dobil kazen zaradi parkiranja, ali ti bo kdo 'zatežil' zaradi tega. To so glavne pomanjkljivosti. V Španiji se prav tako zgodi veliko vlomov, zato morava biti izjemno previdna. Prav tako je posebej pozimi glavni minus mraz.
Lahko naštejete, prosim, tudi nekaj plusov?
Premikanje, sproti se lahko odločaš, kje in koliko časa boš nekje ostal. Lahko spiš čisto ob morju, nekoč sva spala celo na klifih. In ta občutek, da imaš hišico na kolesih; ko si utrujen greš vanj malo spat, skuhaš si kosilo. Vse kar potrebujeva, je je v kombiju.
So se med vami in ostalimi ljudmi, ki živijo v kombijih, spletle posebne vezi? Menda obstaja nekakšna skupnost, sploh med mladimi?
Sama sem pred nakupom kombija kar nekaj časa posvetila iskanju Slovencev, ki potujejo, ampak jih nisem našla veliko. Teh, ki tovrsten način življenja objavljajo na družbenih omrežjih, je zgolj pet. Pisala sem jim in hotela ustvariti povezavo, z dvema sem celo šla na kavo. Res mi je zanimivo spoznavati, kako ima vsak drugačen pogled na življenje v kombiju. En par je s kombijem potoval celo po Latinski Ameriki, to mi je bilo čisto noro. Bi rekla, da je ta skupnost neskončno manjša kot v Ameriki, ker organizirajo prav srečanja, vikende, ko se ljudje med seboj spoznavajo.
S koliko ljudmi, ki živijo podoben način življenja kot vidva, pa uspeta spoznati v tujini?
Na poti se pogosto srečaš na parkiriščih, kar ti da določeno odprtost in možnost povezovanja. Ker me vse zanima; koliko časa potujejo, od kod so …, s tujci velikokrat načnem pogovore. V Španiji sva imela izkušnjo, ko sva noč preživela v skupnosti, ki jo je ustanovilo nekaj Nemcev in tam gostijo nomade. V kombiju je tako veliko priložnosti za spoznavanje drugih ljudi in kultur.
Si nomadsko življenje predstavljate dolgoročneje?
Določenega časovnega roka za tovrstno življenje nimava, prav tako si ne predstavljam na tak način živeti še naslednjih 10 let. Zagotovo pa naju čaka še veliko dogodivščin in novih krajev za odkrivanje.
Tudi sicer živite po principu 'zero waste'. Je to odmik od materialističnosti današnjega sveta? Ob selitvi iz stanovanja v kombi posamezniki kar nenadoma ugotovijo, da imajo preveč stvari. Ne vedo, kako vso to "kramo" spraviti v tako majhen prostor. Sta bila tudi vidva pred to zadrego?
Pred odhodom sva natančno pregledala, kaj imava in kaj nujno potrebujeva. Vzela sva preveč oblačil, ki sva jih med potjo že podarila. Po svoje je lažje in težje živeti v kombiju. Prej sem uporabljala izključno zelenjavo iz družinskega vrta, kasneje pa je problem v embalaži. Problem nastane, ker ne veš, kje boš kaj dobil. V Španiji imajo dobro ločevanje odpadkov, tudi organske lahko povsod kompostiraš.
Nekoč sem dobila vprašanje na mestu: kako si lahko ekološko osveščen, obenem pa voziš dizel kombi. Po preračunih sva nato s Klemnom ugotovila, da je življenju v kombiju bolj ekološko, ker oseba, ki dela vsak dan, naredi več kilometrov na mesec kot midva, ki vse opravke urediva v kombiju. Tudi poraba plina in vode je bistveno manjša.
Kako so pred odhodom na teren izgledale priprave? Je bilo zadaj veliko načrtovanja?
Kombi sva kupila z danes na jutri, ker nama je bil enostavno tako všeč. Nato sva ga šla nekam parkirat in je tam stal 14 dni. Nakar sva odšla še na poročno potovanje v Dominikansko republiko, tako da je kombi več kot mesec dni sameval na parkirišču. Zato sva si postavila rok tri tedne, da ga urediva in končno odpotujeva na pot. To se je zgodilo decembra, ko je bil v Sloveniji že sneg. Dali smo ga na servis, zamenjali gume, Klemen je naredil še nekaj notranjih posodobitev in kočno smo bili pripravljeni.
Pogosto nas pri izbiri stvari omejuje tudi proračun … Sta imela kakšne omejitve tudi po tej strani?
Najina ideja je bila, da kupiva kombi za 5000 evrov in potem sva kupila tega za 15.000. A bil je ljubezen na prvi pogled. Investirala sva še 250 evrov servis, kupila gume za 500, napeljala še novo električno napeljavo za na pot, kar je hitro naneslo dodatnega tisočaka oziroma dva.
Verjetno pa se na ta način življenja veliko prihrani: stroškov za vodo in elektriko praktično ni, ni treba plačevati niti najemnine ... ?
Ja, res. Moja želja je v marcu zapisovati vse stroške, ker me zanima, koliko pride en mesec takega življenja. Če bi grobo ocenila, bi rekla približno 1000 evrov. Bolj podrobne številke pa bomo videli marca.
Imata za konec morda kako zanimivo anekdoto s terena?
Na poti sva bila šele 10 dni, torej še čista novinca. V Toscani se nama je ob 6. uri zjutraj prižgala rdeča opozorilna lučka. Informacije sva iskala na spletu in ugotovila, da gre najverjetneje za vbrizgovalnik dizla. Namesto, da bi takoj poklicala bivšega lastnika, ki je vozilo do potankosti poznal, sva klicala asistenco. Nanjo sva čakala tri ure in se bala, če ga bodo sploh lahko naložili, saj sehta tri in pol tone, kar je tudi maksimalna omejitev. Šli smo v Firence, kjer so nas pustili pri enem servisu v času kosila. Tam so nam rekli, da lahko kombi pregledajo šele čez en teden, bilo je namreč med božično-novoletnimi prazniki. Kaj bova pa midva? Asistenca ti sicer krije tri dni v hotelu, kaj pa preostali čas? Plus imava tudi psa. Potem pa sva v bližini naletela na drug servis, kjer so ugotovili, da ni bilo s kombijem povsem nič narobe. Za pregled nama niso hoteli niti nič zaračunati, v znak zahvale sva jim podarila šampanjec. Bila sva res 'presrana'. Izkušnja pa je: ne zapaničari, raje pokliči koga iz Slovenije, ki se spozna na te zadeve (smeh).