V najmanjši slovenski regiji, imenovani Zasavje, ki zajema še občine Hrastnik, Zagorje ob Savi in Litijo, najdemo tudi kraj z največjo naseljenostjo glede na državo. V Trbovljah namreč na kvadratnem kilometru površine v povprečju živi 273,4 prebivalca – v Sloveniji povprečje znaša 103,9.

Slovenija Ste že obiskali ta edinstven spomenik?

Kraj v osrčju Posavskega hribovja zaznamuje ozka, več kot sedem kilometrov dolga dolina, ki se razteza ob potoku Trboveljščica. Še vedno pa je mesto najbolj zaznamovano z rudarsko preteklostjo, po čemer so Trbovlje tudi postale znane. Na tem območju so premog prvič našli v začetku 19. stoletja in ga že leta 1804 začeli kopati.

Gospodarski preporod se je zgodil po letu 1849, ko so zgradili železnico od Celja mimo Trbovelj do Ljubljane. Pred tem bi lahko rekli, da so bile Trbovlje odrezane od sveta. Z drugimi mesti jih je povezovala zgolj reka Sava, s pridobitvijo južne železnice pa se je začela gradnja številnih mest v okolici. Ljudje so se za potrebe dela v rudniku sem začeli množično naseljevati, predvsem ob spodnji tok Trboveljščice. 

Foto: Matjaž Kirn/Občina Trbovlje Trbovlje Čeprav so v preteklosti Trbovlje zaznamovali številni industrijski obrati, rudnik in tudi termoelektrarna s svojim dimnikom, danes te v večini ne delujejo več. Še vedno pa na obdobje rudarjenja spominjajo številni vhodi v rove, rudarske kolonije, bronasta kipa rudarjev Stojana Batiča pred Delavskim domom Trbovlje. Na ta čas spominja tudi legenda o škratu Perkmandeljcu, ki je rudarjem kradel malico in jim nagajal med njihovim delom.

Foto: Saša Despot Slovenska turistična organizacija STO Največji spomnik industrijske preteklosti seveda predstavljajo objekti, ki so še vedno tam, čeprav svoje funkcije že dolgo ne opravljajo več. Obiskovalci Trbovelj lahko hitro ugotovijo, da danes tukaj sobivata rudarska preteklost in najsodobnejša tehnologija. 

popotnik Nova turistična znamenitost, ki že zbuja zanimanje

Edinstveno doživetje med obiskom Trbovelj predstavlja ogled dimnika Termoelektrarne Trbovlje. Visok je 360 metrov in velja za najvišjo zgradbo v Sloveniji, najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji na svetu. Mogočna zgradba, ki bi zdržala potres do 10. stopnje, očara prav vsakega obiskovalca, ki se približa njegovemu vznožju. 

Foto: Saša Despot Slovenska turistična organizacija STO Tam lahko opazimo tudi izobešene športne predmete v poklon zlatima športnikoma iz OI v Tokiu leta 2021–kolesarju Primožu Rogliču in plezalki Janji Garnbret, ki je skupaj s plezalcem Domnom Škoficem dimnik tudi uspela preplezati.

Foto: Saša Despot Slovenska turistična organizacija STO Slovenska plezalca pa nista bila edina s to pogumno idejo, saj je dimnik vse od svojega zaprtja leta 2015 magnet za mnoge adrenalinske navdušence, ki se kljub prepovedi želijo nanj povzpeti. Vzpenjanje na dimnik sicer ni dovoljeno, se je pa ob predhodni prijavi mogoče dogovoriti za njegov ogled in virtualno plezanje s skupino Dunkin Devils, ki so za ta namen svoje akrobacije med vzponom na dimnik posneli.

Foto: Saša Despot Slovenska turistična organizacija STO

Kmalu nova ponudba

Dimnik, ki je za domačine spomenik industrijske preteklosti in hkrati objekt, ki izziva ideje o svetli prihodnosti, je projektiralo nemško podjetje Karrena iz Düsseldorfa. Pri gradnji so sodelovali tudi slovenski in bosanski gradbeni strokovnjaki ter posebej usposobljeni delavci. 

Zgradili pa so ga z namenom razbremenitve okolice z uničevalnimi plini, ki so bili nasičeni predvsem z žveplovim dioksidom. Takšna višina, kot jo ima dimnik, je bila namreč potrebna, da so lahko prestregli plast megle, pod katero so se zadrževali strupeni plini.

Foto: Saša Despot Slovenska turistična organizacija STO Z gradnjo so začeli leta 1974, ko pa je bil dimnik zgrajen, je veljal za drugi najvišji dimnik na svetu. Takrat je bil trboveljski dimnik le za 25 metrov nižji od dimnika v kanadskem Sudburyju. Temelje so začeli graditi na 211 metrih nadmorske višine, nato so zidali v višino. Nekaj let kasneje, leta 2005, je bila zgrajena čistilna naprava in uporaba dimnika ni bila več potrebna. Vseeno so se vseeno odločili, da ga zaradi svoje prepoznavnosti ne porušijo. Dimnik se trenutno osnovno vzdržuje, kar pomeni, da deluje razsvetljava, ga redno pregledujejo alpinisti in skrbijo za strelovod. 

Komentar Zakaj pa zdaj ne gremo na referendum?

Direktor HSE EDT Ervin Renko je slovenskim novinarjem nedavno razkril, da trenutno že obstaja načrt za njegovo prihodnost, in ne zgolj projekte povezane z njim. Ideje so zelo izvirne, je povedal. "Naredili smo idejno zasnovo, dvigalo in ploščad na vrhu dimnika," razkrije. Neodgovorjeno ostaja le še največje vprašanje. Ker gre za 20 milijonsko investicijo, ki obenem stoji na energetski lokaciji, je vprašanje, kdo in kdaj bo zagrizel v to jabolko. 

Če se dimniku obeta svetlejša prihodnost, je bolj negotova usoda preostalih obratov. Renko nam je dejal, da se bo v prihodnosti vse, razen dimnika, porušilo. Vprašanje ponovno kdaj. Mi smo še imeli srečo, da smo se lahko sprehodili po bivših prostorih termoelektrarne. Kako izgledajo danes, si lahko pogledate v spodnjem videoposnetku. Prav zanimivo bi bilo, če bi prostore, ki spominjajo na zapuščeno jedrsko elektrarno Černobil, spremenili v sobo pobega, kajne?

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Žurnal24 (@zurnal24)

dezurni@styria-media.si