Uničujoči požari v Avstraliji, umor med aborigini, opustošenje tropskega ciklona, začetek epidemije novega koronavirusa – zdi se kot znanstvena fantastika, a vse to je na svoji 15-mesečni odisejadi doživela novinarka in popotnica Anja Kovačič.
Je za vas raziskovanje sveta bolj spoznavanje sebe v drugih okoliščinah, spoznavanje tujih kultur ali vsakega po malem? Kaj vam potovanja pomenijo?
Vse do sedaj so mi potovanja pomenila spoznavanje tujih kultur, drugačnosti. Že od nekdaj pravim, da so potovanja ljudje, ki jih spoznaš na poti in ne toliko kraji, ki jih obiščeš. Preko ljudi namreč dobiš informacije, kaj tisti svet, ki ga raziskuješ, sploh je. Na zadnjem potovanju, ki je bilo bolj življenje na poti, pa se je vključilo tudi spoznavanje same sebe skozi zgodbe drugih. 15 mesecev v tuji državi je dolga doba, imaš več časa, da se ukvarjaš sam s seboj. Na tej poti spoznaš toliko različnih ljudi, da začneš posledično sprejemati in spoznavati tudi sebe v različnih življenjskih okoliščinah in okoljih.
Je bilo spremembe na sebi težko prenesti nazaj v domače okolje?
Teh sprememb se zaveš šele, ko se vrneš nazaj. Na potovanju sem o določeni osebi in njeni povezavi z mano in mojim življenjem lahko zgolj razmišljala, po vrnitvi v domače okolje pa dejansko dojela, da sem se spremenila in stvari sedaj drugače vidim. Priznam, da se je vrniti v 'star' svet zelo težko, saj te vsi poznajo kot staro Anjo. Proces prilaganja v stari svet mi je delal kar nekaj težav. Živeti z ljudmi, ki niti ne vedo, kaj doživljaš, da si sedaj drugačen, in ki so na določeni točki obstali, medtem ko si sam šel dalje, je velik izziv.
Na poti ste spoznali kar nekaj različnih kultur. Ali ste stvari, ki vam jih določena kultura dala, ohranili le v njihovem okolju, ali ste njihove navade, običaje prevzeli tudi v drugem okolja?
Ohraniš stvari, ki se jih najbolj pristno nalezeš in sprejmeš takoj, ko si se z njimi spoznal. Sama lahko izpostavim aborigine, ki mi niso dali zgolj znanja, temveč potrdili dejstvo, da je povezanost z naravo tisto, kar mi v življenju največ pomeni in se lahko s tem tudi najlažje poistovetim. Oni sebe, svoja čustva, zgodovino, običaje vedno povežejo z naravo; na primer pri slikanju, kjer uporabljajo naravne barve in vzorce vzamejo iz narave, tudi sanje o povsem človeških dogodivščinah predstavljajo s simboli iz narave, z naravo so prav tako povezane njihove pravljice. Odnose gradijo na podlagi narave, medtem ko mi naravo jemljemo kot nekaj samoumevnega in tudi odnose gradimo na podlagi ljudi.
Vsa staroselska ljudstva, s katerimi sem se spoznala, so si med seboj zelo podobna, predvsem v tej povezanosti z naravo in sprejetjem vsega, kar nam narava da in vzame ter življenju po načelu: 'Živeti za ta trenutek.' Zavedajo se, da je vse minljivo in se vse enkrat konča ter vrača. Vse omenjene stvari je v civilizirani družbi težko ohranjati, veliko šteje že to, da ostanejo v zavesti.
Ko ste omenili minljivost; takrat, ko se je začela epidemija, ste bili ujeti na Salomonovih otokih. Vam je njihov način razmišljanja pomagal lažje sprejeti, kaj se dogaja? V ostalih državah je takrat vladala velika panika.
Takrat sem bila res na najbolj nerazvitem delu sveta, kar bi sploh lahko bila; stopnja izobraženosti in pismenosti sta tam zelo nizki. Ker sem želela odnesti čim več od samega stika z domačini in naravo, sem dogajanje spremljala z odprtimi očmi. Prav tako sem spremljala domače in avstralske medije ter tako videla, kaka panika je takrat vladala tam. Bila sem srečna, da me takrat ni bilo doma. Prav smilili ste se mi, ko ste bili ujeti v nekem svojem svetu; čeprav ste bili svobodni, so vas z raznimi omejitvami in ukrepi v glavi prepričali v to, da niste. Bilo mi je nepredstavljivo. Ko sem domačinom dejala, kakšna kolona se je vila pred ponovnim odprtjem McDonaldsa v Sloveniji in niso vedeli niti, kaj McDonalds sploh je, sem se zavedala, da ljudje tu res živijo. Imajo življenje, vedo, kaj je užitek. To je bil odločilni trenutek, ko sem se odločila, da se bom nehala obremenjevati, kaj se dogaja doma in živela v trenutku, ki se mi je odvijal pred očmi. Vprašanje, če bi do tega spoznanja prišla, če se ne bi zgodila epidemija.
O svoji odisejadi ste napisali svoj prvenec z naslovom Ujeta v svobodi. Lahko, prosim, bolj razložite ta pomenljiv naslov? Kaj za vas predstavlja svobodo?
Ujeta v svobodi ponazarja to, da smo vsi ljudje svobodni, imamo možnost iti na sprehod, potovanje, zamenjati službo, se preseliti v drugo stanovanje, državo. Vse te stvari si omejujemo zgolj sami, ko najdemo tisoč in en razlog proti. Sami sebe držimo v kalupu, poleg tega da smo zakrčeni tudi znotraj družbenih norm. A velik delež prostega gibanja in dojemanja sveta je v nas samih. Ogromno ljudi, ki sem jih spoznala, so mi priznali prav to; pobegnili so od omejitev. Takrat, ko potuješ, vse dojemaš drugače. Raziskovanje in spoznavanje novih ljudi je možno tudi doma, a najti je treba način življenja, ki ti to omogoča. Treba je slediti svojim strastem, sanjam, željam. Ujetost v svobodi je torej ujetost v nas samih in naših omejitvah, ki so zgolj v naših glavah. Ko se zavemo, lahko brez vsakršne pomoči tej ujetosti ubežimo.
Kako se vam je sploh porodila želja po enoletnem potovanju po Avstraliji in bližnjih otokih?
Poleg želje po spoznavanju države, ki je od nas toliko oddaljena in ki si jo težje privoščiš, je šlo tudi za iskanje odgovorov. Prav tako se držim reka: 'Priložnost zamujena ne vrne se nobena.' Vem, da bi obžalovala, če ne bi delovno-potovalne vize, ki mi je bila dana, izkoristila za raziskovanje drage in velike države. Pot osvobajanja se je zgodila čisto sama po sebi. Vsi ljudje, meditacije in nore zgodbe, ki sem jih tam doživela, so me po vrnitvi pripeljali do tega stanja. Pisanje knjige pa je bila pika na i, saj mi je omogočila, da sem vse stvari dojela in sprejela. Sprostila sem se norm, ki so me včasih omejevale, sedaj jih vidim in znam odstraniti v pravem trenutku, da lahko zadiham. Predvsem pa ne dovolim, da bi kratili mojo svobodo.
Ne glede na to, kam se odpravimo; ali je to raziskovanje tuje države, morda samo Hrvaške, je v nas samih, da pridemo do tega stanja svobode. Pri meni se je to zgodilo v Avstraliji, saj sem bila očitno takrat dovzetna za spremembe.
Verjetno pa je ključ do vsega, da greš na pot sam, kajne? Ste kdaj vseeno občutili osamljenost?
Absolutno. Sama sem sicer že po naravi čuden človek, saj mi nikoli ni dolgčas (smeh). Imam toliko različnih interesov in želja in šele, ko sem sama, lahko te stvari počnem in se ne potrebujem ukvarjati z ostalimi. Čeprav se sliši egoistično, res nimam težav biti sama, bodisi iti na kavo bodisi na sprehod ali se kako drugače razvajati. Sem mnenja, da ko potuješ sam, nisi zares nikoli sam. Že ko si želiš imeti mir, boš na parkirišču ali v trgovini srečal nekoga, ki bo začutil, da rad spoznavaš ljudi in se bo začel s tabo pogovarjati. Na trimesečnem potovanju sem imela s seboj dve knjigi, eno sem prinesla nazaj še vedno zavito v celofan, saj enostavno ni bilo časa za branje. Ko potuješ sam, se ti knjige, veliko boljše, kot že napisane, odvijajo pred očmi. Zame torej biti sam, pomeni si vzeti trenutek zase takrat, ko ga potrebuješ. V vseh ostalih trenutkih pa si obkrožen z dogodki, naravo, ljudmi.
Kot še ne bilo dovolj, da ste bili na začetku epidemije ujeti na Salomonovih otokih, ste na tej odisejadi doživeli tudi tropski ciklon, pred tem požare v Avstraliji in še umor med aborigini. Na kaj imate najslabše spomine? Ste si v določenem trenutku le želeli priti domov?
Najslabši spomin imam zagotovo na tropski ciklon, ki je bil najmočnejši. To ne pomeni, da je bil najbolj grozen trenutek. Da sem pomislila, zakaj se sploh nahajam tam, pa se mi je zgodilo večkrat na začetku potovanja, ko sem dvomila o smiselnosti mojega početja. Takrat sem se vsake dva dni spraševala, ali sem res morala iti v neznano, če pa imam doma službo, stanovanje, avto, družino. Tu pa nimam za jesti, nimam službe. Nato sem se zavedala, da začenjam na novo nekje, kjer ne poznam nikogar in sem dosti na slabšem kot kadarkoli v Sloveniji, ko sem začenjala na novo. Biti študent v Sloveniji je stokrat lažje kot biti izkušen človek v Avstraliji, kjer si manj vreden kot ostali študenti. Nato sem se opomnila, da je stvar treba izpeljati do konca, če sem se zanjo odločila. Če mi ni uspelo, kot sem si zamislila, sem odšla v drugo mesto in tako dalje. Nakar so se stvari začele lepo odvijati in sama sebi potrdila, zakaj vztrajam pri svoji odločitvi.
Ali sedaj, ko ste že dve leti nazaj v domovini, še tli želja po podobni avanturi?
Seveda, ta želja tli, odkar sem nazaj. Ko sem s tolikšnimi birokratskimi zapleti prišla domov, sem si sicer zaprisegla, da med epidemijo ne pojdem nikamor, saj je škoda živcev in denarja. Sedaj pa me vedno bolj vleče v tujino, a ne za toliko časa. Sem pa imela sedaj možnost bolj do potankosti spoznavati tudi Slovenijo in sosednje države. Ko sem bila od doma, sem ugotovila, da ima Slovenija še veliko noro lepih kotičkov, ki jih še nisem videla. Ravno pred nekaj dnevi pa sem ugotovila, da mi kmalu poteče potni list in še v življenju se mi ni zgodilo, da bi to ugotovila tako pozno (smeh).