Če smo se pretekli mesec pri iskanju zlatih luskic pridružili izpiralcem zlata v Zlatoličju, nas je pot tokrat vodila v Slovensko Istro. Zdaj smo se podali na lov za "istrskim zlatom", kot poznavalci rečejo tartufom. Tovrsten naziv se jih je prijel, ker se z njimi da precej dobro zaslužiti. Njihova vrednost lahko, odvisno od sezone, nanese tudi več tisoč evrov na kilogram, pri čemer so najbolj zaželeni beli tartufi, ki so najbolj aromatični. Lani je njihova začetna cena znašala 1500 evrov, najvišja pa celo 5500 evrov. Letos pričakujejo, da bo sezona bolj produktivna, posledično bo cena nižja.
Tako kot prejšnjič smo se za "zlato" tudi tokrat morali potruditi, a delo smo raje prepustili profesionalcem, natančneje profesionalkama – Sari Kocjančič in njeni labradorki Lizi. Z nami je želela priti tudi muca Gucci, ki se je nedavno zatekla k njim in že prisostovala lovu na tartufe. Morda pa bo prva svoje vrste, ki bo našla tartuf. Mlada Primorka deluje predvsem v Slovenski Istri, saj je (belih) tartufov tam največ. Nabirajo jih lahko skozi celo leto, saj jih tam uspeva več vrst.
K tej dejavnosi jo je spodbudil njen oče Zdenko, ki je v iskanju tartufov veteran in se s tem od leta 2011 ukvarja tudi poklicno. Takrat so namreč v Sloveniji legalizirali lov na tartufe. Njima podobnih je v Sloveniji približno 25. Čeprav so med seboj konkurenti, sogovornica pove, da si ne skačejo v zelje, ali bolje rečeno med tartufe.
Lokacij, kjer tartufi uspevajo, ni veliko, zato se občasno zgodi, da na isto lokacijo prideta dva iskalca naenkrat. Takrat se držijo slovenskega reka, "kdor prej pride, prej melje", in prednost prepustijo tistemu, ki je na lokacijo prišel prvi. Ko ta opravi s temeljitim pregledom, na vrsto pride naslednji. V želji, da bi se tovrstnim situacijam izognili in rodovitno lokacijo v času sezone obiskali prvi, na teren odhajajo celo ponoči.
Očetov posel je podjetna hčerka nadgradila s turami, s katerimi turistom demonstrira lova na tartufe. Te so se izkazale kot dobrodošel doprinos k razvoju lokalnega turizma. Kot pravi Sara, je večina turistov na tovrstnih turah Američanov, potem so tu še Italijani, Avstrjici, Nemci, občasno pa radovednost k njim pridejo potešit tudi Slovenci. Najboljši del ponavadi predstavlja zaključek, ko si svoj 'ulov' lahko skuhajo.
"Iskalno akcijo" smo izvedli na enega sončnih avgustovskih popoldnevov. Ker je bilo letos vreme bogato tako z dežjem kot s sončnimi žarki, sogovornica oceni, da je bila dosedanja sezona črnih tartufov zelo uspešna. Še večja pričakovanja ima pred nadaljevanjem sezone v septembru, ko nastopi lov na bele tartufe. Ti so med "tartufarji" bolj zaželeni, saj je njihova vrednost v primerjavi s črnimi tartufi več kot sedemkrat večja.
Lov na tartufe lahko traja več ur, odvisno od zagnanosti in motivacije iskalca, seveda pa tudi od uspešnosti ter noska svojih pomagačev. V preteklosti so za iskanje tartufov uporabljali predvsem samice domačih prašičev, od konca 19. stoletja pa so se začeli zanašati na pse. Za razliko od prašičev so ti namreč bolj previdni in spretni. Če odkrijejo tartuf, na kratko zalajajo ali pa začnejo pazljivo kopati zemljo, pod katero se skriva dragoceni gomolj.
Tisti "bolj poredni" lahko svojim lastnikom kakšnega tudi pojedo, zato je pomembno, da lastnik pozorno spremlja svojega psa in to prepreči. Bolj pogosto si pomagajo s samicami, saj izkušnje kažejo, da so za iskanje tartufov boljše: "Med gonitvijo samički nimajo dovolj pozornosti za iskanje tartufov, zaradi kastracije pa se hitro polenijo in izgubijo motivacijo za iskanje", razlaga Sara. Izkušnje kažejo, da so vzdržljivejši mešančki, zato imajo pri Kocjančičevih izmed petih psov tri mešančke.
Pri vsem tem je ključno učenje, s katerim začnejo že, ko je pes mladič. "Učenje je zahtevno in traja precej časa. S psi se je treba ukvarjati; več kot se, večja je verjetnost, da bo pes uspešen. Seveda pa je to odvisno tudi od karakterja posameznega psa," razlaga Sara, ko skupaj sledimo Lizi, ki nas pelje do bližnjega gozdička.
Tam pridno prečesava eno izmed s tartufi bolj rodovitnih območij in se pri tem ne pusti motiti. Sara jo v zadnjem hipu ustavi, da ne bi poškodovala majhne črne gomoljke, ki jo je zavohala po krajšem iskanju. Nato Sara s pomočjo posebne grabljice tartuf izgrebe iz temne prsti, ta je tako temna, da se ga skoraj ni opazilo.
Psi naj bi tartuf zavohali na približno 50 metrov, ljudje bi bili pri tem malo manj uspešni. "Nimamo dovolj dobrega vonja. Morda bi nam uspelo, če bi hodili po vseh štirih. Tega sicer nisem še nikoli poskusila, morda bi bilo vredno poskusiti," v smehu pove iskalka tartufov. Ker so črni tartufi manj kot dva centimetra pod zemljo, se občasno zgodi, da jih iskalci najdejo sami, saj vrh tartufa raste izven zemlje.
Raje se spominja svojega rekorda, ko je na lokaciji, ki ni bila večja od 30 m², našla za 750 gramov tartufov. Največji tartuf, ki ga je kdajkoli našla, pa je tehtal kar 400 gramov. Na (njeno) žalost so ga pred tem že nekoliko obglodali polži lazarji, poiskusila pa ga je tudi Liza.
Ker so pri Kocjančičevih želeli preveriti, ali je tartufe možno gojiti, so na domače dvorišče posadili hrast in en tartuf. Teorija je vzdržala, saj so pod njim čez nekaj časa res našli več primerkov črnih tartufov. Ali je bilo to zgolj naključje, bodo videli kmalu. Tartufi so namreč znani po tem, da lahko v eni sezoni uspevajo na določeni lokaciji, kar pa še ni zagotovilo, da jih bodo tam našli tudi v naslednjih sezonah.
Našo dogodivščino si lahko ogledatu tudi v zgornjem videoposnetku.
dezurni@styria-media.si