Tudi letošnja zimska sezona ni minila brez nesreč v gorah, kjer v tem času, ko je dan krajši in so temperature nižje, gore pa zasnežene, kar pomeni, da je nevarnost zdrsali in snežnih plazov večja, vladajo posebne razmere. Še vedno se preveč ljudi požvižga na moč, ki jo v sebi skrivajo gore. V lanskem decembru so morali gorski reševalci kar nekajkrat posredovati, kot glavni razlog pa so navedli tudi neprimerno oziroma pomanjkljivo opremo, ki se velikokrat izkaže za osrednjega krivca za poškodbe in nesreče v gorah.
Po njegovih izkušnjah se slovenski pohodniki po večini dovolj dobro zavedajo nevarnosti in se ustrezno prilagodijo razmeram, se pa tudi "najdejo posamezniki, ki se v gore podajajo neustrezno pripravljeni, česar se niti ne zavedajo". In karikira: "Pač ni vsaka gora Šmarna gora".
Sušnik svet gora vidi predvsem kot najhitrejši umik od hitrega tempa sodobnega sveta, kjer iščemo stik z naravo in s samim seboj ter si lahko odpočijemo od hrupa in telefonov, ki nas omejujejo na vsakem koraku. "Če so nekoč naši predniki verjeli, da v gorah živijo bogovi, in so tam iskali stik z njimi, danes v gorah iščemo stik s sami seboj," pravi dolgoletni planinski vodnik Planinske zveze Slovenije (PZS).
S svojo ekipo ste videli že velik del gorstva pri nas. Kaj je na vas pustilo največji vtis?
Ko primerjaš slovenske gore z gorami v tujini, je prva misel dostopnost. In to ne le v geografskem smislu. Slovenske gore so prepredene z mrežo odlično vzdrževanih in označenih poti ter planinskimi postojankami, ki so med seboj relativno blizu. Obiskovanje naših gora je veliko bolj preprosto in nezahtevno. Medtem ko se med domačimi obiskovalci vnema burna debata zaradi obledelih markacij ali kakega metra poškodovane jeklenice, se tujci čudijo nad oznakami in potmi, še posebej ko jim poveš, da poti in postojanke vzdržujejo in obnavljajo prostovoljci.
Koliko časa preživite v naravi, gorah?
Premalo (smeh). Bili so časi, ko če nisem bil v gorah vsaj dva dni v tednu, teden ni bil popoln. Pride pa čas, ko zaradi službe, družine in obveznosti pač tako ne gre. Takrat ti dan, ki ga preživiš z družino ali prijatelji na bližnjem griču pomeni več kot tedenski pohod po visokogorju. Vsako življensko obdobje ima svoje vzpone.
Če primerjam stanje izpred dvajsetih let in danes, moram reči, da se je na tem področju veliko naredilo. Kultura obiskovalcev je danes na bistveno višji ravni. Smeti so izginile, pa tudi ljudje se počasi zavedajo, da bodo le tako, da ne puščajo sledi, ohranili naravo čim bolj pristno. No, vseeno bi se dalo kaj več narediti glede hrupa ter uporabe motornih vozil … Glavno težavo danes vidim predvsem v množičnosti. Posebej v poletnih mesecih na poteh, ki vodijo proti Triglavu. Ne vem, če se ljudje zavedajo, kakšen vpliv imajo s tako množično prisotnostjo v samem centru našega Narodnega parka?
Kakšni so po vašem mnenju aplinisti kot ljudje? Se v kakšnem pogledu od ostalih razlikujejo?
Definicija alpinista se glasi: "Človek, ki išče težave in je vesel, če jih ne najde". Z alpinisti imam le najboljše izkušnje, saj tudi sam izhajam iz teh vrst. (smeh) Alpinisti so ljudje, tako kot vsi ostali, le da čutijo potrebo po intenzivnejšem doživljanju gora. No, ne le gora. Bolj intenzivno doživljajo tudi življenje. Za to so pripravljeni plačati visoko ceno, zaradi česar so včasih tudi težko razumljeni. Še posebej v svetu, ki nas prepričuje, da svoboda pomeni hitrejši avto in telefon z bolj zmogljivo baterijo.
Kateri vrh vam predstavlja vaš največji dosežek? Približno koliko različnih vrhov ste že prehodili, v koliko različnih državah?
Nejc Zaplotnik je v svoji knjigi Pot, ki je zagotovo ena od obveznih branj vseh obiskovalcev gora, zapisal: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi." Po mojem mnenju se tu skriva bistvo obiskovanja gora. Vrhovi puščajo impresije, bistvo pa je celotno doživetje. Vrhovi, ki so v meni pustili sledi, so manj obiskani vrhovi Kamniško-Savinjskih alp, Zahodni Julijci, Velebit, gorovja Balkanskega polotoka … Izjemen vtis so name pustile tudi visoke Alpe s svojimi štiritisočaki, perujski Andi, afriški Atlas in gorovje Sinaja. Vsaka gora in vsak vrh sta zgodba zase, ki za seboj puščajo sledi. No, se pa šele iz tujine zaveš lepote naših gora.
Gorski svet danes predstavlja najbljižji stik človeka z naravo. V naravi pa je veliko dejavnikov, na katere nimamo vpliva. Takrat razmišljaš predvsem o tem, kako se boš prilagodil in kako rešil iz nastale situacije. Včasih si zaradi svojega neznanja in neizkušenosti sami ustvarimo zahtevne in nevarne situacije. Takrat je čas za poglobljeno analizo svojih dejanj, po potrebi lahko poiščemo pomoč pri bolj izkušenih. Z več izkušnjami in več znanja je takih situacij vse manj, nikoli pa jih ne moremo popolnoma preprečiti.
Ali po vašem mnenju slovenski pohodniki dovolj pozornosti namenijo varnosti? Naše gore veljajo za varne?
Slovenski pohodniki se po večini dovolj dobro zavedajo nevarnosti in se ustrezno prilagodijo razmeram. Seveda se najdejo posamezniki, ki se v gore podajajo neustrezno pripravljeni, česar se niti ne zavedajo. Pač ni vsaka gora Šmarna gora.
Na kaj morajo biti pohodniki posebej pozorni? Kaj jim v nahrbtniku nikoli ne sme manjkati?
Vsako obdobje v gorah ima svoje posebnosti. Naj bo to vreme, dolžina dneva, nujna oprema in potrebna znanja. Vsekakor pa so stvari, ki vedno sodijo v nahrbtnik prva pomoč, čelna svetilka, dodatna oblačila, rokavice in kapa, alu folija in za konec mobilni telefon s polno baterijo.
Kako pa je z opremo? Kaj sodi med obvezno opremo?
Oprema je predvsem odvisna od poti, na katero se podajamo. V trenutku ko naše poti zavijejo v svet nad gozdno mejo, na glavo obvezno sodi čelada. Ko se začne pot jeklenice in skob, se čeledi pridruži plezalni pas in samovarovalni komplet. Za obisk gora pozimi pa poleg naštetega potrebujemo še popolno zimsko opremo cepin, dereze in čelado, ob obisku visokogorja tudi plazovni trojček, kamor sodijo lavinska žolna, lopata in sonda.
Kaj vidite kot največji vzrok za nesreče v gorah? Je mogoče to podcenjevanje?
Glavni vzrok vidim predvsem v neznanju in neizkušenosti. Od tu sledi podcenjevanje oziroma precenjevanje lastnih zmožnosti. Gore pač niso športno igrišče, kjer bi iz sebe iztisnili še zadnji atom moči, da bi uspeli priti na vrh. Vrh namreč pomeni šele polovico naše poti. Planincem svetujem postopnost pri izbiri svojih ciljev, prav tako pa spremstvo bolj izkušenih planincev, ki jih lahko najdejo v zelo razvejeni družini planinskih društev. Ko pa se izkušen planinec odloči, da bo zapustil označene poti in se podal na odkrivanje plezalnih smeri in brezpotij, pa naj si za svoje podvige poišče družbo ustrezno izšolanega vodnika.
Ste se v gorah kdaj pobliže srečali tudi s kakšno živaljo? Kaj storiti v tem primeru?
Ko enkrat zapustimo oblegane poti, ki vodijo proti našemu najvišjemu vrhu, kaj kmalu naletimo na kakšno divjo žival. V naših gorah ni nič neobičajnega, da srečamo gamse, kozoroge, svizce, kače ter celo nekaj zelo ogroženih ptičjih vrst. V gozdovih Notranjske tudi medvedi niso redki. Pri tem se moramo predvsem zavedati, da smo mi ti vsiljivci, ki vstopamo v njihov svet. Dajmo jim čas, da nas zaznajo in se nam umaknejo. Vsekakor pa jih ne plašimo, ne zasledujemo in ne drezajmo vanje.
Glede na to, da sem odraščal v Kranju, bi pod prvi vrh dal Storžič. S svojo značilno obliko kraljuje nad Kranjsko-Sorškim poljem in odpira razglede na vse strani Gorenjske in Koroške. Drugi vrh bi bil Snežnik; družinam dostopen vrh, ki z razgledom na Jadransko morje na eni in na Alpe s Triglavom na drugi strani poveže naše gore in hribovja v celoto. Kot tretjega bi izpostavil Rombon. Primorski pristopi na vrhove Julijskih Alp že sami po sebi pomenijo svojstveno doživetje. Če pa se podaš še na vrh, ki je prepreden z jarki in kavernami iz 1. svetovne vojne in nudi razgled na dolino Soče, pa gre za gorniški presežek. Pogled kaj rad uide tudi preko meje z Italijo, kjer se skrivajo Zahodnji Julijci, ki pa so pri nas po krivem zapostavljeni. Vsekakor bi se morali večkrat podati tudi tja.