Z vlago v bivalnih prostorih in na konstrukcijah stavb je predvsem povezanih tudi precej predsodkov in napačnih mnenj, ki izhajajo iz premalo znanja. Prvi predsodek je zagotova ta, da so vlažne le stare hiše, medtem ko novogradnje s to nadlogo nimajo težav. To ne drži, vlaga se lahko pojavi v prav vseh stavbah, ne glede na njihovo starost.
Površinska in kapilarna vlaga nista isto
V stavbah v osnovi obstajata dve vrsti vlage. Prva je površinska, ki nastaja, ko topel zrak trči ob hladno površino in na njej kondenzira. To vlago lahko na površini otipamo ali celo vidimo v obliki kapelj. Druga je kapilarna vlaga, ki je v konstrukciji in vanjo prihaja iz zemlje skozi temelje oziroma od strani v vkopane dele hiše in se trdovratno vzdiguje po stenah.
Neizolirani temelji in vkopane stene so vzroki za kapilarno vlago
Kapilarna vlaga v zunanjih stenah je običajno res večkrat prisotna v starejših stavbah. Vzrok za to je preprost. Nekoč temeljev niso izolirali s hidroizolacijo, zato ima vlaga iz zemljine prosto pot po konstrukciji navzgor. Dodatna nadloga pri tem je, da tudi vkopanih delov niso izolirali. Zato ima vlaga dostop tudi od strani. Vzroki za kapilarno vlago so lahko tudi zamakanje zaradi dežja, stalna prisotnost površinskih voda, izlivi vode iz vodovodne ali kanalizacijske napeljave. V novogradnjah naj bi bili temelji in vkopani deli hiše ustrezno izolirani in zaščiteni pred kapilarno vlago, pa vendar se v marsikateri kljub temu pojavi. Razlog so napake pri izvedbi hidroizolacije. Če ta ni povsem zatesnjena na stikih, bo voda našla pot do konstrukcije.
Kapilarna vlaga se lahko pojavi tudi višje v konstrukciji, predvsem v primerih, ko se je ta namočila zaradi padavin ali izliva vode. Lažjo pot v notranjost stene bo imela, če denimo toplotnoizolacijske fasadne plošče niso vgrajene kakovostno, če so med njimi reže ali so stiki slabo zatesnjeni. Navlaženje je toliko močnejše, če plasti v zunanji steni niso ustrezno izbrane, torej ni zagotovljena difuzija vodne pare. To pomeni, da je v sestavi stene preveč materialov, ki ta prehod onemogočajo, kar pomeni, da se namočena stena tudi sušila ne bo učinkovito, saj neprepustni materiali vodno paro oziroma vlago zadržujejo.
Tam, kjer odpada omet, tudi plesen ni daleč
Da imate v zidovih kapilarno vlago, boste vedeli, ker bosta pokala in se začela luščiti notranji in zunanji omet. Na notranjem se bodo pojavile sledi soli, pri tleh in pod stropom ter v vogalih pa plesen. Najprej bo vse to vidno v kleti, z dvigom kapilarne vlage pa se bo širilo tudi v nadstropje, v bivalne prostore.
Sanacija kapilarne vlage je zahteven in tudi drag poseg. Ena od možnosti je, da se ti odkopljejo, na primerni višini horizontalno prerežejo in potem se horizontalno vstavi hidroizolacija. S hidroizolacijo je treba obložiti tudi vkopane dele hiše, potem pa urediti odvodnjavanje in meteorne ali druge vode speljati stran od zidov.
Pogost vzrok vlage je slabo prezračevanje
Površinska vlaga nastaja v prostorih. Razlogov za njen nastanek je precej, zato je pred sanacijo treba odkriti pravega. Zelo pogost razlog je premalo pogosto in intenzivno prezračevanje. V prostoru se zato v zraku ustvarja prekomerna vlaga. Ko z vlago nasičen topel zrak trči ob hladne površine, tam kondenzira. Če se pojav na teh površinah ponavlja, se ustvarijo idealni pogoji za razvoj plesni.
Problem s prezračevanjem je bolj kot v starejših hišah, prisoten v novogradnjah. Te zaradi toplotnoizolativnih oken in toplotne izolacije oboda hiše bolj tesnijo in naravna izmenjava zraka je zato manjša.
Toplotni mostovi so huda nadloga, ki jo spremljata vlaga in plesen
Drugi najpogostejši razlog za površinsko vlago pa so toplotni mostovi. Ti so posledica nepravilnega načrtovanja gradnje, še večkrat pa nepravilne in površne izvedbe. Kaj je sploh toplotni most? To je mesto na zunanjem ovoju stavbe, na katerih je prehod toplote povečan zaradi stika dveh različnih materialov, debelin ali geometrije konstrukcije. Mesta toplonih mostov so glede na ostali zunanji obod hiše bolj hladna, zato topel zrak iz notranjosti na njih kondezira. Posledica dolgotrajnega, ponavljajočega se procesa pa je ponovno vlaga, ki jo vidimo in otipamo, in na koncu najverjetneje plesen.
Glede na to, kje so toplotni mostovi, in zakaj tam nastajajo, ločimo različne tipe:
- konvekcijski, denimo na mestu netesnega stika med oknom in okensko špeleto
- geometrijski, na vogalih neizoliranih stavb, ker je površina notranjega vogala bistveno manjša od zunanjega,
- konstrukcijski, povsod, kjer je toplotna izolacija slabo vgrajena ali je sploh ni, ter tam, kjer se stikata dva različna materiala brez povezane toplotne izolacije.
Toplotni mostovi so posledica neznanja in površnega dela
Predvsem konstrukcijski toplotni mostovi so značilni na novogradnje, ter za starejše hiše, ki smo jih na novo toplotno izolirali. Najpogostejše napake pri tem se pojavijo pri vgradnji izolacije, ki se ne stika popolnoma, pojavijo se na nepravilno izoliranih stikih betonske medetažne plošče in zunanje stene, prav tako na stiku zunanje stene s stropom ali tlemi, če je nad ali pod njimi neogrevan prostor, na okenskih špeletah, ki niso izolirane, pri roletnih omaricah, na stiku zunanjih sten s streho. Vse to so mesta, kjer je pretok hladnega zraka proti mrzlim mestom večji, zato se tam pojavi vlaga.
Toplotnim mostovom se težko v celoti izognemo, velja pa pravilo, ki se ga je vredno držati. Pri izvedbi toplotne izolacije zunanjih sten, temeljne plošče, strehe, vseh stikov medetažnih plošč z zunanjo steno in okenskih špelet, mora biti toplotna izolacija povezana, brez prekinitev. Torej tam, kjer se konča toplotna izolacija zunanje stene, se mora nadaljevati toplotna izolacija strehe in tako naprej okoli celotnega zunanjega ovoja. Mojstri vse prevečkrat tega niti ne vedo, niti se jim ne zdi smiselno, in naredijo po svoje, rezultat pa so toplotni mostovi, ki poleg kondenzacije vlage in verjetnega nastanka plesni pomenijo še velike toplotne izgube.