Približuje se čas, ko bodo vrtičkarji v roke prijeli lopate in vile, nekateri zagnali freze in sezona prekopavanja vrtov se bo začela. Še vedno jih je veliko, ki pred prvo spomladansko setvijo in sajenjem vrtne gredice prekopljejo z lopato ali lopatnimi vilami, tisti, ki imajo večje zelenjavne vrtove, za to uporabijo freze, na podeželju, kjer pogosti na dvoriščih lahko vidimo vrtne njive, pa na pomoč pokličejo soseda s traktorjem in plugom.
Prekopavanje izkoristijo tudi za to, da v jarke, ki nastanejo, namečejo hlevski gnoj. Potem sledi še ravnanje površine, razbijanje večjih grud in grudic, na koncu pa lahko občudujemo fino rahlo površino, brez enega plevelčka. Zavidali bi jim, če ne bi zdaj že vedeli, da je bilo njihovo delo v večini primerov odveč.
S prekopavanjem siromašite rodovitnost zemlje
Ne le, da so si dali čisto preveč dela in napora, s svojim početjem siromašijo rodovitnost zemlje, saj se na njej ne ustvarja humus, ki v resnici pomeni vzdrževanje rodovitnosti tal.
V zemlji živijo majhne živali in drobnoživke, mikroorganizmi, ki ob ustreznih pogojih pomagajo pri tvorbi humusa, ta pa je nujen za kakovostno rast rastlin in dober pridelek. V humusni plasti so vezana hranila, vitamini, rastni hormoni in druge spojine, ki se v daljšem časovnem obdobju počasi sproščajo.
Drobnoživke, ki potrebujejo svetlobo in zrak, so v zgornji plasti, tiste, ki tega na potrebujejo, pa so globlje spodaj. S prekopavanjem lopato v zemljo zasadimo vsaj 25 centimetrov globok, zemljo obrnemo na glavo. Tiste drobnoživke, ki potrebujejo temo, pridejo na površje, in nasprotno, one, ki potrebujejo svetlobo in zrak, zakopljemo v globini. Porušimo jim življenjski prostor, zato odmrejo. Proces nastajanja humusnih tal se zelo upočasni ali celo uniči.
Ker z rednim prekopavanjem siromašimo tla, moramo dodajati vedno več gnoljila, kar pa tudi ni prav, o čemur smo že pisali.
Zemlja se bo kmalu zbila, plevela bo več
Čeprav je bila po prekopavanju površina videti rahla, pa lahko pričakujemo, da se bo že v enem do dveh mesecih ponovno zbila, saj v njej ni mikroorganizmov, ki bi jo rahljali oziroma iz nje ustvarjali rahlo humusno plast.
S prekopavanje na površino prenesemo tudi seme plevela, ki je bilo prej v globini, zdaj pa bo imelo dobre pogoje za rast. Če smo za prekopavanje uporabili frezo, pa lahko kmalu pričakujemo, da bodo vrt pleveli prerasli, saj smo njihove korenine s frezanjem prerezali na več delov, iz vsakega pa bo odgnal nov plevel. Podobno velja za oranje.
Priprava tal brez prekopavanja je bolj učinkovita
Praksa, ki jo zagovarjajo agronomi in biologi, iz lastnih izkušenj pa tudi vse več sodobnih vrtičkarjev, ki vrtnarijo trajnostno, biodinamično, po načelih permakulture, potrjuje, da tla na novo vrtno sezono lahko zelo kakovostno pripravimo tudi brez prekopavanja. Agronom Vanes Husić, ki je nedavno v novogoriški knjižnici predaval o zdravem ekološkem vrtnarjenju, prekopavanje priporočajo zgolj, če imamo izjemno težka, glinena tla, pa še ta se da v nekaj letih s pravim načinom zelo zrahljati in na njih ustvariti humusno plast.
Pri pripravi tal brez prekopavanja je izredno pomembno zastiranje, zračenje in rahljanje zemlje. Zastirka ima več pomembnih vplivov, pravi Husić. Poleti hladi zemljo, preprečuje izsuševanje, zato je zalivanje lahko manj pogosto, hkrati upočasni ali celo prepreči rast plevela, pozimi pa zemljo na praznih gredah greje in preprečuje erozijo, ki jo povzročajo padavine in veter. Zastirka se dobro obnese na vseh vrstah tal, prodnata bo naredila bolj kompaktna, težka glinena pa bo rahljala.
Spomladi in poleti uporabljamo zeleno zastirko, to je lahko pokošena trava, veje denimo melise, mete, kopriv, bezgove veje, skratka vse, kar je zeleno.
Iz zelene zastirke se izcejajo sokovi, ki so hranilo, mikroorganizmi pa jo bodo razgradili, tako da bo počasi izginila s površine. Tako se povečuje količina humusa, hkrati pa tudi število mikroorganizmov, še razloži.
Jeseni pa agronom priporoča suho zastirko iz posušene slame ali trave. Uporabimo lahko tudi suho listje.
Kljub zastirki, pa je treba spomladi tla še prezračiti in zgornjo plast zrahljati. Najprej površino gredic očistimo. Če je na gredah še jesenska zastirka, jo odstranimo, da se bo zemlja lahko ogrela, odstranimo tudi vse plevele, če se le da, s koreninami, če na njih rastejo rastline za zeleno gnojenje, pa jih zadelamo v tla. To moramo narediti vsaj tri tedne pred prvo setvijo ali sajenjem.
Zemljo potem prezračimo tako, da vanjo zabadamo vile in te nekoliko zasukamo okoli osi, da nastanejo globlje razpoke. Potem pa tla zrahljamo z motiko, tri rogom, grabljami ali katerim od drugih sodobnih vrtičkarskih pripomočkov. To je tudi priložnost, da tla pognojimo s kompostom ali kupljenimi organskimi gnojili, ki jih vdelamo v tla. Na koncu z motiko ali hrbtno stranjo grabelj razbijemo še grude sprijete zemlje.
Tako je zemlja dobila kisik, ustvarili smo tudi pogoje za pronicanje vode in hranil, ki bodo dostopna rastlinam. Hkrati smo ustvarili pogoje za mikroorganizme, ki jim nismo spremenili življenjskega prostora, in proces razvoja humusnih tal.
Nekateri strokovnjaki in vrtičkarji se izogibajo tudi tem posegom. Že jeseni po gredah posujejo debelejšo plast domačega komposta, ki deluje kot gnojilo in zastirka, s čimer ustvarijo pogoje za mikroorganizme in deževnike, ki zemljo rahljajo, prezračijo in pospešijo nastanek humusa. Spomladi sejejo in sadijo na tako pripravljeno površino.