Že nekaj let so vse bolj razširjeni leseni izdelki, ki so oljeni in ne več zaščiteni z laki in lazurami. Kupimo lahko jedilno mizo in stole, ki so že med proizvodnjo oljeni, vse večja je tudi ponudba oljenih parketov in ladijskih podov, oljene so lesene igrače, leseni kuhinjski pulti, omarice in omare. Skratka, skorajda ni več pohištva ali lesenega dodatka za dom, ki ga ne bi mogli izbrati v oljeni različici zaščite, pa naj gre za serijsko proizvodnjo ali obrtniško delo.
Zaščita lesa z olji ima več prednosti
Olje v strukturo lesa prodira globlje, zato preprečuje prodiranje vlage vanj, pomembna prednost je tudi, da se olje z lesom krči in razteza, ker je dovolj elastično, zaradi česar na površini ne razpoka. Olja na površini ne tvorijo zaščitnega filma, zato niso vodoodbojna, so pa vodoodporna, voda lahko prodre v notranjost lesa, vendar lahko tudi izhlapi, saj je oljena površina paroprepustna. Oljena površina je na otip prijetna in žametna, olje pa ne spreminja strukture lesa. Predvsem pa so olja za zaščito lesa naravna, prijazna do okolja in uporabnikov, zato so primerna tudi za zaščito lesenih otroških igrač.
Predvsem je treba preveriti, iz česa je njihova osnova in kaj je določenim oljem dodano. Kot naravna zaščitna olja se največkrat uporabljajo rastlina olja, laneno in tungovo olje, ki sta edini oksidativno naravno sušeči se olji. Zelo znana mešanica sta ricinusovo olje in olja citrusov, ki je mu pogosto pravijo tudi tikovo olje. Uporabimo pa lahko tudi konopljino, kokosovo, orehovo in oljčno olje. Na trgu pa lahko najdemo tudi olja, ki so sintetična, torej ne moremo govoriti o naravnih oljih.
Prav tako so lahko sintetični dodatki, ki jih oljem dodajajo za hitrejše sušenje, UV-filtri, ki preprečujejo, da les ne potemni, fungicidi in biocidi. Dodane so jim lahko umetne smole, ki preprečujejo hitro obrabo zaščite in kovinske soli oziroma kovinske okside, ki pospešujejo sušenje.
Takšna je sestava naravne začšite za les
Če želimo naravno zaščito za les, lahko torej izberemo eno od prej omenjenih rastlinskih olj. Dodane pa so jim lahko čebelji vosek, drevesne smole in naravni mineralni zemeljski pigmenti, kot so siena, umbra in druge naravne zemlje.
Oljene površine je treba večkrat obnoviti
Med pomanjkljivosti zaščite lesa z olji je bistvena ta, da jih je treba precej bolj pogosto obnavljati kot denimo zaščito z laki in lazurami. Bolj pogosto je potrebna obnova na bolj obremenjenih lesenih elementih, kot so lesena tla ali denimo kuhinjski pult in jedilna miza, manj pogosto pa bo treba obnoviti zaščito na omaric, polic in drugih manj izpostavljenih lesenih kosov pohištva.
Ali je treba posamezno površino obnoviti ali ne, preverimo tako, da nanjo kapnemo kapljico olja. Če jo takoj vpije, je čas za nov nanos. Pri tem pa je ena od prednosti ta, da z oljem ni treba vedno ponovno zaščititi celotne površine, obnovimo lahko le tisti del, ki je bolj obremenjen in izsušen.
Pravilen nanos in sušenje sta ključna
Kakovost zaščite je odvisna od kakovosti olja, predvsem pa od kakovosti nanosa na površino in razmer, v katerih to počnemo. Vlažnost v prostoru ne sme biti višja od 70 odstotkov, les mora biti suh, temperatura zraka pa ne nižja od 15 stopinj Celzija. Če kateri od pogojev ni izpolnjen, se olje težje oziroma slabše vpija v les.
Na posušeni površini postopek ponovimo, pred tem pa površino obrusimo s finimi abrazivnimi krpami in odstranimo prah. Za zaščito trših lesov bo to zadostovalo, pri mehkejših pa bo treba postopek ponoviti še tretjič.
Kam s pripomočki po uporabi?
Pri uporabi tungovega olja je priporočljivo nositi zaščitne rokavice, saj v tekočem stanju lahko draži kožo. Sicer pa je treba vse krpe, gobe, papir ali druge pripomočke po uporabi namočiti v vodo, ali razprostre zunaj na zraku. Med sušenjem z oljem prepojenih materialov se sprošča toplota, zato lahko pride do samovžiga.
Google je plačal od 400 do 800 dolarjev za dnevno spletno delo od doma. V prvem mesecu sem prejel 21758 …