„Opazujem svet okoli sebe, vidim, kaj človek dela z naravo. Več kot 20 let se ukvarjam tudi z duhovnostjo. Prišel sem do tega, da bo moral človek živeti z naravo, drugače kot do zdaj. Sicer ne bomo preživeli! Zato tudi mi želimo živeti na naraven samooskrben način,“ nam pove Andrej Brečko, po rodu iz Laškega, sicer pa popotnik, ki je videl lep kos sveta.

Živel je na Novi Zelandiji in Kitajskem, v Angliji je imel manjše podjetje. V Sloveniji je končal srednjo šolo za avtomehanika, na Novi Zelandiji je diplomiral iz osebnega svetovanja. Leta 2013 se je vrnil na rodno grudo, kupil je zemljo na Dolenjskem. „Trinajst let sem živel na tujem, kjer sem videl precej lesenih hiš. Po vseh teh izkušnjah sem bil še toliko večji pristaš ideje o samooskrbni skupnosti in posledično samooskrbni hiši,“ nam pove uvodoma.

Brez dobre ideje in načrta ne gre

„V mladih letih sem veliko pomagal sosedom, ki so gradili, opazoval sem, in se učil. Če si še malce spreten, gre lažje. Sem pa imel ves čas v glavi idejo, kakšna bo hiša. Ko sem imel idejo, sem obiskal nekaj ljudi, ki so že imeli opravka s tovrstno gradnjo. Znanec iz Bele Krajine mi je priporočil arhitekta iz Maribora, šlo je za primer montažne hiše. Vmes mi je še svetoval, kako močno leseno konstrukcijo naj naredim,“ Andrej pojasni, od kje znanje, in kako se je lotil gradnje.

Medtem je spoznal tudi Janjo iz sosednje vasi Roje. „Slišala sem, da nekdo gradi hišo na tak način. Hotela sem to videti in pomagati pri vstavljanju blokov slame. Vmes sva spoznala, da imava  enake cilje in podobno razmišljava, zgodila se je simpatija,“ povesta družno, prvorojenec Svetin, star je devet mesecev, rodil se je doma, pa v tem času tiho spi spanec spokojnega otroka, ki ima streho nad glavo.

Foto: Žurnal24 Samooskrbna hiša

Hiša je nekaj posebnega, kot ladja je

„Konstrukcija je lesena, izdelana pa kot za kozolec, naredili smo poseben okvir. Med konstrukcijo smo potem naložili slamnate kocke velikosti 90 krat 50 centimetrov. Slamo sem dve leti odkupoval od soseda, ki je žel pšenico. Nekaj več kot 500 bal fino suhe slame smo porabili. Vse te kocke so bile krepko stisnjene, v eno našo je šlo za eno in pol materiala. Zakaj tako stisnjeno? Ker se je slama malce sesedla, po letu ali dveh pa sta pri drugih hišah zaradi usedanja nastali luknji. Ko smo vstavili slamo, smo vse skupaj zravnali z motorno žago, z zunanje strani pa smo slamo tudi zaščitili pred škodljivci in vlago. Zatem smo jo od zunaj ometali še z apneno malto, ki smo jo naredili kot poseben špric, vse skupaj pa smo z rokami vtirali v slamo. Iz ostankov slame in apnene malte je nastala zmes, ki nam je pomagala ravnati stene, v notranjosti pa smo uporabili ilovnat omet. Eni se odločijo za leseni temelj. Ker pa imamo blizu močvirje in potok, sem se odločil za sendvič ploščo, dodali smo še dve mreži, zato hiša dejansko plava. Če pride do potresa, je kot ladja. Nismo pa pozabili na hidroizolacijo. Na strehi so glineni strešniki,“ iz prve roke izvemo, kako je Andrej vse skupaj zastavil.

Po okna na Bolho

„Pri delu sem imel nekaj pomoči prijateljev in sorodnikov. Pri gradnji sem mislil na naravo in vnovično uporabo materiala. Da bi res uporabil do narave čim manj nevarnih snovi, sem precej stvari iskal na Bolhi, da smo bili čim bolj eko z željo po vnovični uporabi, reciklaži. Če bi hotel nova okna kupiti po tržni ceni, bi me stala okoli pet, šet tisoč evrov. Na Bolhi pa sem našel še vedno uporabna okna in vrata za dobrih 800 evrov,“ izvemo, kako sta prihranila pri nakupu oken.

Sama sta poskrbela tudi za kanalizacijo. „Na voljo imava dva zbiralnika, v enem se usedejo trdi delci, ki jih nekajkrat na leto počistimo. Nadaljevanje deluje na principu močvirja. Napeljan je savski pesek, tu je posajena trstika, njene korenine so v pesku. Rastlina dovaja kisik, bakterije v korenini pa predelajo snov in od tu odteče okoli 95 odstotkov prečiščene vode,“ še slišimo v Mihovici.

Foto: Žurnal24 Samooskrbna hiša Poskrbela sta tudi za cevi za vodo in električno napeljavo. Voda oziroma cevi za vodo niso speljane v zid, saj bi morebiten izliv trajno prizadel slamnato steno, zato so cevi v notranjih stenah. V posebnih protipožarnih ceveh pa teče električna žica, ki je za nameček še obdana z glino, ta je izvrsten izolator in blažilec sevanja.

Prizna, da mu kdaj tudi ni šlo. Ni ga bilo sram poklicati prijatelja, da mu je pojasnil, kako se pravilno položi keramika. „Največji fizični izziv sta predstavljala vstavljanje slame in fasada. Pa tudi ves les sem ročno nabral in prinesel na parcelo,“ pove Andrej in da jasno vedeti: „Možnosti sta dve: ali plačaš ali pa delaš sam. Midva sva izračunala, da sva z lastnim delom prihranila vsaj 100.000 evrov. Vse skupaj naju je stalo okoli 20.000 evrov." Se razume: večji del električne energije pridobita sama, sistem še ni povsem dokončan, zato nekaj kupita v omrežju.

Raketna peč porabi le en meter drv na sezono

„Spodnji del hiše je precej odprt, dejansko so kuhinja, jedilnica in dnevna soba povezani, v želji, da se čim bolje izkoristi prostor v hiši. Tako sem naletel tudi na idejo, da bi imeli peč, v takih hišah so ponavadi vgrajevali t.i. raketno peč, ki ima dober izkoristek, to sem razbral iz zapisov na forumih, kjer sem tudi zbiral koristne informacije. V to smo se hitro prepričali: za hišo, ki ima 80 kvadratnih metrov površine, smo porabili meter drv, sicer bi jih 10, morda celo 15. Peč sem sestavil sam, a sem jo moral vmes petkrat podreti in spet sestaviti, da sem prišel do optimalnega delovanja. Peč je fenomenalna, narejena je iz ilovice, v njej sta dva železna soda, eden manjši, drugi večji. Ima značilno L cev in dimnik iz nerjavečega jekla. Peč, od zunaj je obložena z ilovico, dobiva zrak od zunaj, gre za t.i. vzgonski zrak. Lahko bi ga dobivala tudi iz prostora, a bi na tak način kradla kisik iz prostora. V njej je dvometrska cev, v kateri ves čas gori, tu notri se nabira visoka temperatura, najvišja pa nastaja v turbulenci, ki ji botruje prav oblika cevi – kot črka L. Na vrhu dimnika pride ven nekaj pare, nekaj malega ogljikovega dioksida, ostalih strupenih snovi pa ni. Dimnik pa je z namenom speljan skozi celo hišo, saj služi tudi kot radiator,“ Andrej pojasni, kako se grejejo.

Foto: Žurnal24 Samooskrbna hiša

Družina ima srečo, da živi na sončni legi. Ker so okna pomaknjena malce ven, dobijo še več energije od zimskega sonca. „V hiši je bolj ali manj ves čas konstantna temperatura, v spodnjih bivalnih prostorih do 25 stopinj Celzija, v zgornjih spalnih pa med 20 in 22,“ dodaja Janja.

Spremembe po gradnji

Priznata pa, da sta po gradnji zamenjala stekla na oknih, star termopan sistem je svoje naredil, nova solarna stekla so precej bolj prijazna, predvsem pa so bolj ekonomična. „Pa morda bi slamo pomaknil malce ven, saj bi dobil kak centimeter več prostora,“ še doda Andrej.

Foto: Žurnal24 Samooskrbna hiša Smeli načrti za prihodnost

Nova zakonodaja je samograditeljem manj naklonjena, saj je treba za novo hišo dobiti uporabno dovoljenje, če hočejo dobiti hišno številko. „Meni tega ni bilo treba. A bi se tudi v tem primeru odločil za samooskrbno gradnjo,“ poudari Andrej, ki ob tem opozori, da bi ga gradnja hiše, če bi mu jo zidali, stala vsaj 100.000 evrov več.

Da bi komu gradil tako hišo, nima v načrtu. „Je pa vsakdo dobrodošel pri nas, če ima kakšno vprašanje. Z veseljem svetujemo in pomagamo!“ nesebično pove. Sosedje so jih sprejeli, eni bolj, drugi manj. A to ni težava, s katero bi si Andreja, Janja in Svetin belili glavo. Tudi zlobni jeziki jih ne prizadanejo. „Rada bi uredila okolico, pa tudi o turizmu razmišljava,“ napovesta, ko se sprehajamo okoli hiše.

Več o gradnji in obnovi najdete tukaj.