Agencija je izvedla redno letno analizo cen daljinske toplote na podlagi tarifnih postavk iz veljavnih tarifnih cenikov distributerjev toplote za leto 2019. Na slovenskem trgu deluje tri vrste distributerjev, 51 jih dejavnost izvaja kot gospodarsko javno službo (GJS), 18 jih opravlja distribucijo toplote kot tržno dejavnost, in 10 upravlja lastniški distribucijski sistem. 

Primerjalna analiza cen toplote med različnimi distribucijskimi sistemi temelji na povprečnih cenah za MWh toplote in dveh značilnih gospodinsjtvih, ki se ogrevata na ta način. Prvo je stanovanje v večstanovanjski hiši in drugo v enostanovanjski hiši. Na agenciji poudarjajo, da si okvirne stroške oskrbe s toploto za ogrevanje stanovanjskih prostorov, pripravo sanitarne tople vode lahko odjemalec izračuna na podlagi lastnih odjemnih značilnosti in javno objavljenih tarifnih postavk toplote iz cenikov lokalnega distributerja toplote.

V večstanovanjskem objektu so upoštevali ogrevanje 2,5-sobnega stanovanja, ki ima 69 m² ogrevanih površin. Specifična poraba toplote je 90 kWh/m²/leto ali 6,21 MWh na leto. Obračunska moč toplotne postaje je 210,00 kW, ker so v bloku upoštevali 30 stanovanj, je obračunska moč posameznega odjemalca 7 kW.

Pri hišah so upoštevali ogrevanje 110 m² ogrevanih površin in specifična rabo toplote 100 kWh/m²/leto oziroma 11 MWh na leto. Obračunska moč toplotne postaje je 14,90 kW. 

Postavke na računu za daljinsko toploto

Končni znesek za daljinsko toploto je sestavljen iz cene toplote, prispevkov in davka na dodano vrednost. Cena toplote pa je naprej razdeljena na fiksni del, to je obračunska moč, in variabilni del, ki pomeni prevzeto količino toplote. Med prispevki pa sta prispevek za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (OVE in SPTE) in prispevek za energetsko učinkovitost (URE). 

Na Agenciji za energijo so tako za vsakega posameznega distributerja izračunali mesečni in letni strošek ogrevanja, ki vključujejo tudi prispevke in DDV, za prej omenjeno stanovanje in hišo. Razlike v cenah so izjemno velike. V tabeli predstavljamo le povprečne letne ter najvišje in najnižje cene za stanovanje in hišo glede na tip distributerja ter odstopanja od povprečja. Za vsak tip opravljanja dejavnosti pa smo preverili tudi, kakšne so najvišje cene v sistemih na lesno biomaso (SDOLB) in kakšne v drugih sistemih (SDO).

Iz analize lahko povzamemo, da v hišah najdražje ogrevanje plačujejo v Kamniku, kjer deluje tržni distributer. Cena od povprečja odstopa kar za 91 odstotkov navzgor. Najceneje pa svoje hiše ogrevajo v Mariboru in sicer tisti, ki so priključeni na lastniški sistem SDO EPF Maribor. 

Za ogrevanje stanovanj najmanj plačujejo v tistih blokih, ki so priključeni na SDO Šaleške doline, ki je gospodarska javna služba, največ pa za ogrevanje odštejejo lastniki stanovanj v Kamniku. 

Ukrepajte Stroški v blokih so lahko tudi za polovico manjši

Najdražji je skoraj štirkrat dražji od najcenejšega 

Tako na primer lastniki stanovanj Kamniku plačujejo kar 900 evrov višji znesek ali 2,5-krat več kot na primer lastniki stanovanj v Mariboru. Razlika pa je še večja, če znesek iz Kamnika primerjamo z najcenejšim ponudnikom GJS SDO Šaleške doline, saj razlika znaša neverjetnih 1085 evrov. Prvi plačujejo kar 3,6-krat več kot drugi.

Še nekoliko večje so razlike pri ogrevaju hiš, saj se tisti, ki plačujejo najnižji znesek 762 evrov (SDO EPF Maribor) plačujejo skoraj štirikrat manj od tistih, ki plačujejo največ, 2981 evrov (SDO Kamnik).

V povprečju velja tudi, da so dlajinski sistemi, ki jih upravljajo gospodarske javne službe cenejši, v nekaterih primerih so cenejši sicer lastniški sistemi, najdražja pa je toplota iz tržnih sistemov. Vendar so tudi razlike znotraj posamezne skupine distributerjev izjemno velike.

Večji fiksni del višji stroški

Na Agenciji za energijo so primerjali tudi razmerje fiksnega in variabilnega dela cene toplote v skupnem znesku stroška za ogrevanje. V povprečju je fiksni od 33 do 37 odstotkov, variabilni pa od 44 in 48 odstotkov. Pri tem je v GJS fiksni del najnižji, variabilni pa najvišji, pri tržnih sitemih pa prav nasprotno.

Iz podrobnejše analize razmerij med stroški pa lahko sklepamo, da so stroški ogrevanja višji pri tistih distributerjih, ki imajo v obračunu večji delež fiksnih stroško, tudi čez 50 odstotkov končnega zneska. Analizo cen za posamezne distributerje si lahko ogledate tukaj.

Delitev stroškov Večina v blokih ne ve, zakaj plačuje toliko za ogrevanje

Več o gradnji, obnovi in ogrevanju najdete tukaj.