V državnem zboru poteka razprava o spremembah stanovanjskega zakona, ki prinaša tri bistvene vsebine. "S predlogom zakona se ureja položaj najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih; drugič, predlog zakona zagotavlja zakonsko podlago, ki bo Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije omogočila podeljevanje ugodnih posojil lokalnim stanovanjskim skladom in občinam ter neprofitnim stanovanjskim organizacijam za gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj; in tretjič, z zakonom krepimo vodstvo republiškega sklada z namenom še bolj učinkovitega upravljanja in boljše organiziranosti vodenja," je Simon Maljevac, ministre za solidarno prihodnost, povzel novosti novele. 

S spremembami na področju denacionalizacije uresničujejo lansko sodbo Ustavnega sodišča, ki je vladi naložilo, naj zagotovi ustrezno razmerje pravic in dolžnosti med najemniki in lastniki denacionaliziranih stanovanj.

"Teh najemnikov je približno 550, v povprečju pa so stari več kot 70 let. Številni izmed njih pa bi se znašli v izjemno zahtevnem položaju, če bi morali z danes na jutri zapustiti stanovanja, v katerih bivajo tako rekoč večino svojega življenja," poudarja minister.

Rešitev določa začasno obdobje desetih let, v katerem bodo imeli lastniki denacionaliziranega stanovanja priznano doplačilo najemnine v višini razlike med neprofitno najemnino in priznano tržno najemnino, po poteku tega obdobja pa se bo najemnina oblikovala prosto. Po besedah ministra bo "v tem času poskrbljeno, da se bodo najemniki v denacionaliziranih stanovanjih lahko prednostno preselili v javna najemna stanovanja ali odšli v domove starejših občanov."

Lastniki še 10 let ne bodo razpolagali s svojo lastnino

Predlagane spremembe so v poslanskih skupinah koalicije podprli, medtem ko so v opoziciji pričakovano kritični. 

"Določa se začasno desetletno obdobje, v katerem se lastniku denacionaliziranega stanovanja prizna doplačilo najemnine v višini razlike med neprofitno najemnino in priznano tržno najemnino, pri čemer priznana tržna najemnina ni enaka tržni najemnini, temveč gre za fiktivni znesek, ki ga bo šele določil minister, šele po preteku desetletnega obdobja pa sme lastnik postaviti tržno najemnino. S stanovanjem pa tudi takrat še vedno ne bo mogel prosto razpolagati, saj najemnika ne bo mogel izseliti, če bi na primer lastnik sam potreboval stanovanje ali kdo od njegovih družinskih članov," so bili v mnenju poslanske skupine kitični v NSi. 

Kot družba si ne moremo privoščiti, da bi za najemnike v denacionaliziranih stanovanjih, ki so večinoma starejši od 70 let, uveljavljali rešitve, po katerih bi morali v tem svojem življenjskem obdobju na novo reševati stanovanjsko problematiko, odgovarja Milan Jakopovič, poslanec Levice, in dodaja, da jim bo s predlagano rešitvijo "omogočeno nadaljnje bivanje v tem stanovanju, v domačem okolju, kjer bivajo najbrž že celo življenje. Na drugi strani pa bodo lastniki še vedno prejemali neko primerno visoko najemnino, ker bo država lastnikom doplačevala razliko do priznane tržne najemnine."

Prednost pri javnih razpisih brez preverjanja materialnega položaja 

Poslanca NSi Aleksandra Reberška moti tudi določilo, da bodo "ljudje, ki živijo zdaj denacionaliziranih stanovanjih, imeli prednost pri javnih razpisih za dodelitev neprofitnega stanovanja, in to ne glede na socialni položaj. Ne razumem, da bodo lahko za neprofitna stanovanja zaprosili brez preverjanja njihovega dohodkovnega in premoženjskega stanja."

"Zakon o denacionalizaciji je leta 1991 s tem, ko je odpravljal eno krivico, vzpostavil dve novi krivici. Prva je ta, da je vrnil lastnino v nepopolni možnosti izrabljanja, se pravi nepopolna lastninska pravica, po drugi strani je v neenakopraven krivičen položaj postavil najemnike denacionaliziranih stanovanj, v primerjavi s tistimi, ki so živeli v družbenih stanovanjih v lasti podjetij ali v lasti občin. Tem je Jazbinškov zakon omogočal odkup ali trajni najem, medtem ko prvi te možnosti niso imeli. Tako imamo dve populaciji, ki sta na neki način doživeli zgodovinsko krivico in ta zakon na specifičen način ureja  odnos do najemnikov in tudi do lastnikov, kar v bistvu naslavlja dvojno krivico, ki se je takrat zgodila in se vleče že 30 let," Klemen Ploštajner, državni sekretar na ministrstvu odgovarja na očitke opozicije. 

Sistem ne more zagotoviti 550 stanovanj

Desetletno prehodno obdobje je predvideno zato, da se lahko v tem času najemniki postopoma selijo v bolj primerna okolja, da se jim zagotovi javna najemna stanovanja, da se razreši neravnotežje med različnimi pravicami. Najemnikov ne moremo kar izseliti iz stanovanj, da bi lastnikom lahko omogočili povsem prosto razpolaganje z lastnino, pravi državni sekretar in doda, da bi jih s tem "potisnili v sistem, za katerega že danes vsi veno, da ni zmožen trenutno naseliti 550 dodatnih najemnikov. Na kratko, rešitev bi bila, da bi ti najemniki verjetno pristali na cesti ali pa v bivalnih enotah."

Najemnikov, ki bodo imeli prednost pri pridobitvi neprofitnih stanovanj, tako Ploštajner, ne bodo materialno preverjali, ker s tem sledijo ne samo ustavni presoji, ampak tudi pretekli praksi Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da so ti najemniki v specifičnem položaju in da bi bilo preverjanje njihovega materialnega položaja vsaj z vidika premoženja ali pa dohodkov neprimerno.

Najemnine ne sme biti zgolj v domeni lastnikov

Odgovoril je tudi na očitke, da lastniki ne bodo dobili najemnine, pri določitvi katere bi veljale zgolj razmere na trgu. "Rešitev, ki bi temeljila na tem, bi bila neprimerna z dveh vidikov: prvi je ta, da ni določljivega kriterija tržne najemnine, kar pomeni, da bi lastnikom popolnoma prosto prepuščali presojo, do katerega zneska se doplačuje, kar ne pomeni zgolj znatnih finančnih posledic, ampak lastnike postavlja v izjemno bolj ugoden položaj; in drugič, ovrednotenje tržne vrednosti teh stanovanj tudi ne bi bilo primerno, kajti gre za stanovanja, ki so pogostokrat dotrajana, saj lastniki vanje v zadnjih 30 letih niso vlagali ali pa - to pa je iz primerov, ki jih poznamo - so stanovanja, v katera so znatno vlagali najemniki sami, ker so si poskušali izboljšati pogoje bivanja, kar pomeni, da je s tega vidika lastnik manj upravičen do v bistvu popolnega prostega razpolaganja z višino tržne najemnine. Zato je bila odločitev skupna, da se opredeli kriterij višine najemnine."