Kakšno zgodovino imate s Slovenijo in Ljubljano?
Dolgo in zanimivo. V Ljubljani sem prvič igral v zgodnjih sedemdesetih, ko sem bil še najstnik in sem igral v skupini Garyja Burtona. Tako sem skozi leta lahko spremljal, kako se vaše glavno mesto in država spreminjata. In to so bile dramatične spremembe. Nazadnje pa sem s skupino Pat Metheny Group v Ljubljani igral dva dni, preden je Slovenija razglasila svojo neodvisnost.

Res?
Da, zelo dobro se spomnim. Vaša nova zastava je bila povsod. Za nas je bila to še vedno Jugoslavija – se pa spomnim, da je bilo že takrat veliko konfliktov znotraj države. Bil sem resnično zaskrbljen. Spraševal sem ljudi, ali so prepričani, da bo vse v redu, in tolažili so me, da bo in da ste to načrtovali že leta poprej.

Ste na koncertu o tem nagovorili občinstvo?
Sem. Čestital sem publiki prek mikrofona in vse skupaj se je prelevilo v veliko zabavo. Nato pa smo šli na letališče (Brnik, op. a.) in kasneje prispeli na Dunaj, kjer sem na TV prižgal CNN in na svojo grozo videl, da bombardirajo vaše letališče, ki smo ga pravkar zapustili.

To pa se sliši kar pretresljivo ...
Bil sem zelo prizadet in zaprepaden, saj so mi vsi v Ljubljani zagotavljali, da se kaj takega ne bo zgodilo. Hvala bogu se je za vas vse dobro izšlo, a za kratek čas smo bili zelo zaskrbljeni za vse ljudi, ki smo jih (s)poznali. Zato je tokratni obisk Ljubljane za celo skupino nekaj zelo posebnega, saj se vse skupaj odvija v istem času, le skoraj dvajset let kasneje.

Te dni ima Ljubljana sicer druge težave – pravkar so nam ukinili edini jazz klub. Kaj pravite na to?
To je zgodba, ki jo slišimo povsod po svetu, ne samo pri vas in ne samo za jazz klube. Težava je v tem, da imajo ljudje internet in tako več ostajajo doma za računalniki. Svet se je spremenil in to me žalosti, ker se sedenje pred monitorjem ne more primerjati s sedenjem poleg človeka ali poslušanjem glasbenika v živo. Definitivno pa mislim, da bi Ljubljana kot prestolnica morala imeti jazz klub!

Se bodo stvari kdaj obrnile na bolje?
Mislim, da smo v obdobju, ko bodo ljudje ugotovili, da sedenje pred zasloni po osem ur na dan ni ravno dobra ideja.

Ste dobitnik 17 grammyjev – to je skoraj več kot jih je dobil Michael Jackson. Vam te nagrade kaj pomenijo?
Ko dobim kakšno nagrado, občutek veselja traja kakšno uro, potem pa na to pozabim – tudi hranim jih ne. Podobno se počutim po dobrem koncertu – ko pridem do hotela, moram že razmišljati o naslednjem.

Kateri so vaši jazzovski vplivi?
Velika imena, kot je Miles Davis, ki je bil pravzaprav moj heroj in nenazadnje še vedno moj najljubši glasbenik. Pa tudi John Coltrane in Charlie Parker.

Imate tudi kaj pop vplivov?
Seveda. Odraščal sem v času evforije The Beatles. Občudujem vse glasbenike, ki prinesejo nekaj svežega in so kreativni.

Kdo je danes za vas najboljši glasbenik na svetu?
Jih lahko naštejem več? Koliko?

Recimo na prste ene roke.
Keith Jarrett, definitivno. Pa Herbie Hancock. Gary Burton. Chick Corea. In morda še Brad Mehladu.

Sodelovali ste tudi z Davidom Bowiejem. Kakšna je bila ta izkušnja?
On je odličen glasbenik in tudi prijetna družba. Zelo me je spominjal na starejše jazz glasbenike, ker je človek, ki resnično ve, kaj počne. Opazovati ga pri ustvarjanju je bil pravi užitek, saj se je čutilo, da natančno ve, kakšen bo rezultat.

Je res, da ste v mladosti izostajali od pouka in na šolskem stranišču vadili kitaro?
Res je, ne gre za urbani mit (smeh). Čudež je, da sem šolo sploh naredil, saj se nikoli nisem učil, ker sem vedno vadil in delal. Moji starši so bili zelo zaskrbljeni in danes, ko imam svoje otroke, jih povsem razumem (smeh).

Kaj bi naredili, če bi vaš sin posnemal vaše izostajanje iz šole?
Če bi igral kitaro na stranišču, najbrž ne bi oporekal (smeh). Vendar moji starši kitare niso razumeli. Jaz bi najbrž oporekal, če bi moj otrok denimo na šolskem stranišču ure in ure igral videoigre.

Znani ste tudi po svojih maratonskih vadbah kitare. Se morda spomnite najdaljše?
Tiste resnično vadbene vaje sem dal skozi med 14. in 23. letom. Takrat sem vadil po devet ur na dan, včasih tudi po 12. Vendar ni toliko v tem, koliko časa, temveč kaj vadiš. Nikoli se mi ni zdelo, da vadim, vendar bolj, da igram. Preizkušal sem različne ključe, tempe in se resnično naučil igrati skladbo na vse možne načine.

Koliko pa vadite oziroma igrate danes?
Če sem na turneji, po šest ur na dan. Ko pa sem doma, imam tri otroke (smeh) ... in v takšnih razmerah je zelo težko vaditi. Saj morajo v šolo, na bejzbol, na tabor in podobno.