“Meni svobode nihče ne more vzeti. Moj brat že 40 let živi zunaj, na istem mestu, ker si ničesar ne more privoščiti ... Mislim, da sem jaz bolj svoboden kot on,” razmišlja zapornik Doba z nagajivim, a mirnim izrazom nekoga, ki je šel noter vase. Kaj je naredil, da se je postaral za rešetkami, ne izvemo, izvemo pa, da se brez rešetk najbrž niti postaral ne bi. Nekdo drug razloži, da zunaj moraš biti malo poduhovljen, da se ti notri dogaja (pokaže na glavo), v zaporu pa se ti v vsakem primeru dogaja samo notri, kar zna biti hudo. Psihiatri nimajo časa, “pa tablete dajejo, kar je še večji poden”. Moraš poskrbeti zase, se zaposliti. Čas se vleče, vse je rutina ... “Sedel bom šest, sedem let – v desetih minutah bom lahko opisal vse, kar se mi bo v tem času zgodilo,” ugotavlja mladenič. “Za nazaj ne moreš nič popraviti, za naprej pa lahko,” nizajoče se podobe ustvarjajo vtis uspešne prevzgoje.

Pravljica. Pri dokumentarcu, ki ga je v torek predvajala TVS, je sodelovalo 13 obsojencev. Poleg tega da so govorili o svojem notranjem doživljanju, so tudi sami odigrali parodično zgodbo, kako novega zapornika vsi prijazno pričakajo, mu strežejo in podobno. Kar je zabavna ideja, le izvedba je malo šepala. Projekt kulturnega društva Center 21 vsekakor toplo pozdravljam – čeprav je jasno, da razmišljajoča trinajsterica najbrž ni reprezentativni vzorec vseh 500 zaprtih na Dobu. “Kon’c pravljice! Ustan'!” na koncu igranega dela dokumentarca paznik agresivno zbudi novega zapornika.