Alpe, Kočnik, Attenberg, Sod smodnika. Kdo bi ob ogledu grških filmov zadnjega desetletja lahko rekel: Kaj je narobe z Grki?
Da, seveda, vsi se sprašujejo, kaj je narobe z Grki, ne samo kar se tiče kinematografije. Gre za različne izraze istega problema, grškega problema.

In kaj je grški problem?
Mislim, da ni samo grški, ampak globalni. Gre za razkol med starim svetom in svetom, ki se rojeva. Vsi prehodi so zelo boleči pa tudi veličastni. Trenutno smo priča koncu tradicije, s čimer ne mislim samo družine ali vere, ampak tudi staro politiko, ter začetek korporativne politike in vodenja države kot družb.

Mislite, da prihaja boljša era?
Ne vem, je pa zgodovinsko gledano zdravo, da se stvari spreminjajo. To, kar se dogaja v Grčiji, je res boleče, a je obenem bolj iskreno kot življenje v mehurčku. Bolje se počutim, če vem, da bodo moji otroci živeli v družbi, v kateri bodo vedeli, da ni ničesar, kot če bi živeli v laži in mislili, da imajo vse.

Tudi Slovenija ima velike težave, ampak še vedno nimamo novega vala v slovenskem filmu?
Mogoče potrebujete samo še kakšnih pet let, pa ga boste imeli.

Potrebujemo večjo krizo?
Da, morda. To, kar se je zgodilo grškem filmu, se ne zgodi čez noč. Ljudje govorijo o novem grškem valu in da se je začel s Kočnikom, a se ni. Yorgos Lanthimos je že pred njim posnel film Kinetta, ki sva ga skupaj producirala, in je pomenil še večji šok za sistem. Poleg njega filme, ki so šok za sistem, snema še Yannis Economides. Popolnoma antilirično in surovo realistično delo je bilo velik navdih za nas.

Gre še vedno za realizem?
Da, ampak drugačne vrste realizem. Ne gre za abstraktno eksplozijo podob, ampak obstaja zgodba. Filmi, kot sta Kočnik in Attenberg, so  neke vrste remaki starih zgodb iz grške mitologije, tragedije izpred več kot dva tisoč let.

Je grška družina vedno grška tragedija?
V večini primerov da. Ali pa grška komedija, kakršne je pisal Aristofan. Vedno je nekaj zelo dramatičnega in tudi zelo fizičnega, burleska.

Če so imeli francoski filmarji revijo Cahiers du Cinéma, okoli katere so se zbirali, ali je imela kaj podobnega tudi vaša generacija režiserjev?
Ne, nič. V Grčiji nimamo niti ene revije o filmu, nimamo tiskanih medijev oziroma imamo samo en dnevni časopis. Nimamo niti filmske šole. Imamo le en majhen filmski oddelek v Tesalonikih, v Atenah, kjer tako rekoč vsi živimo, pa nič. Tragično.

Foto: Saša Despot Athina Rachel Tsangari Kako se potem naučite snemati filme?
Tako, da gremo v tujino ali pa izberemo režiserja, ki nam je všeč, in postanemo njegov asistent. Ali pa poskušamo najti službo na snemanju filma in potem počasi napredujemo. Formalne izobrazbe pa ni, kar je zločin. Grčija bi se tega morala sramovati. Nimamo je zaradi birokracije, zaradi pomanjkanja pravega zanimanja, sebičnosti starejših režiserjev. Prvič res držimo skupaj, prej pa je vse potekalo veliko bolj samotarsko.

Pa ima Grčija vsaj gledališke šole?
Ogromno, rekla bi, da tisoče, ker je gledališče zelo pomembna stvar v Grčiji, poleg javnih šol pa obstaja tudi zelo veliko malih zasebnih ateljejev in šol. Brez pretiravanja lahko rečem, da vsak deseti Grk, ki diplomira, postane igralec. Imamo toliko nezaposlenih igralcev, da je noro.

Ali država pomaga pri financiranju filmov?
Država ne financira filmov, ampak denar dobiš od sponzorjev, zasebnih investitorjev, prijateljev. Na začetku gre za filme, ki stanejo 10 tisoč ali 500 dolarjev. Tako sem posnela svoj prvi film.

Mislite, da bodo razmere za filmografijo v Grčiji ob varčevalnih ukrepih postale še slabše?
Mislim, da se bo še zelo poslabšalo, kar se tiče javnega financirana, upam pa, da se bo kaj spremenilo vsaj v filmski strategiji. V naši državi oblastnikom ni mar za ljudi, ampak se vsem gre za moč in korupcijo. Kar se tiče tega, smo država tretjega sveta, ki je le na videz evropska.

Grški filmi zadnjega desetletja kljub dogajanju v državi bolj kot o politiki govorijo o družini?
Gre tudi za cinično sprejemanje tega, kar se dogaja. Ne gre za to, da smo apolitični, ampak za to, da ne verjamemo v  staro šolo politike, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo. Ne moremo govoriti o sanjah ne o preteklosti, ker smo je siti, tako da je edina stvar, o kateri lahko govorimo, to, kar poznamo. In zato govorimo o družini, tiraniji družine in novih tipih družine.

Filmi, ki ste jih režirali ali koproducirali, imajo tudi posebne vrste humor. Bi rekli, da je ciničen?
Gre za črni humor, kakršenkoli že je. Zelo občudujem flegmatičen britanski humor in vse, kar je cinično. Sem Grkinja, cinizem pa je bil pri nas tudi veliko filozofsko gibanje, zato se v njem počutim bolj domače.