Nocoj bo v Stari elektrarni v Ljubljani ponovitev gledališke predstave Še vedno vihar z Markom Mandićem v glavni vlogi, ki so jo sicer premierno uprizorili že lani, a zaradi svoje težavne odrske postavitve ni doživela dosti ponovitev. Tekst Petra Handkeja rekonstruira zgodovino njegove družine in nas popelje v čas pred drugo svetovno vojno in v partizanski boj, ki je materino družino razklal na polovico. Na gostovanju v Trstu, kjer so se gledalci od blizu poistovetili s problematiko zatiranja manjšin in zamejstvom, je bila čustvena izkušnja publike tako močna, da so nekateri celo jokali. Prihodnji teden jo bodo 19. in 20. februarja odigrali še v Pliberku v Avstriji, kraju, kjer je tekst pravzaprav nastal.

Predstava, ki jo določi prostor

Besedilo, v katerem se dramatika prepleta s prozo in intimna poetičnost z zgodovinskimi dejstvi, so poleg osebnih zapiskov navdihnili pisma, fotografije in dokumenti, najdeni po smrti družinskih članov. Tisti, ki so si predstavo že ogledali, pričajo o tem, da je posebna, drugačna. In kaj jo dela takšno? "To predstavo predvsem določi prostor. Publika je postavljena na vse štiri strani odra. Mi, igralci, pa smo ujeti v to sobo brez zidov. Gledalec je v zelo voajeristični poziciji. Občinstvo jo je do zdaj vedno doživljalo zelo doživeto in čustveno, še najbolj pa v Trstu, in predvidevam, da bo podobno naslednji teden v Pliberku," pojasnjuje Mandić (poleg tega v predstavi igrajo Ivo Ban, Nina Ivanišin, Saša Pavček, Matjaž Tribušon, Aljaž Jovanović, Veronika Drolc in Luka Cimprič) in dodaja, da je predstava, ki jo je režiral Ivica Buljan, sicer produkcija Male drame, a so jo morali zaradi logistike lani postaviti na veliki oder ljubljanske Drame.