Ko beseda nanese na novo slovensko nadaljevanko, večina ljudi reče, joj, še eno s... Kaj bo drugače s serijo Mamin dan?
Najprej me je pritegnilo dejstvo, da jo režira Matevž (Luzar, op. a.), ker sem z njim delala že pri filmu Srečen za umret in je bilo super. Pri njem dobim krila, ker razume, kako delujem, jaz pa razumem njegove napotke in tako se lahko vzpostavi zaupanje. Nadaljevanka je v izvirniku izraelska in po smislu za humor takoj vidiš, da prihaja iz nekega drugega okolja. Izvirnik smo prilagodili našemu okolju, adaptacijo scenarijev pa je spisal Nejc Gazvoda. Moj lik (Ela) nosi hlače v hiši, čeprav je njen mož tisti, ki podpira vseh pet vogalov hiše. Kar se tiče poteka zgodbe, mi je bilo zanimivo to, da se v nekem trenutku smejiš in identificiraš z likom, trenutek za tem pa osupneš nad njeno brezobzirnostjo. Včasih je Ela tako objestna, da je že smešna.
 
Pa si Slovenci v brezobzirnosti upamo iti tako daleč?
Ne vem, Ela vsekakor gre daleč. Ko jo zaskrbi, da bo hčerka debela, jo spodbuja, naj bruha. Anoreksija in bulimija sta bolezni našega časa. Ela se s tem ne ukvarja. Blekne in naredi tisto, kar ji pade na pamet, četudi je lahko usodno. Po neki brezobzirnosti me je scenarij spomnil na serijo Naravnost fantastično, le da so tam liki in situacije bolj karikirani.
 
Vas je k sodelovanju povabil Luzar?
Ja, poklicali so me na avdicijo. Ko sem videla tekst, sem bila na začetku zmedena, ker me je takoj osvojil, hkrati pa na nekih mestih  tudi odbil. Potem sem videla izraelski napovednik in mi je bilo všeč , da so stvari, ki na papirju delujejo pretirane, odigrane smrtno resno. Vesela sem da sem naredila avdicijo, preskočila november in december, ki sta mi zoprna meseca, in živela v vzporednem svetu, kjer je večino časa sijalo sonce, sicer pod umetnimi lučmi, ampak iluzija je bila popolna.

Je naključje, da ste se v zadnjem letu ukvarjali z vlogami mam, ki lažejo?
Hecno je, da je vse naenkrat, ampak zagotovo so prišle v pravem času. Matevž ni videl Panike!, tako da me ni izbral na podlagi tega, prav tako pa sem prvič delala z Barbaro (Zemljič, režiserka Panike!, op. a .). Barbara in Matevž sta režiserja, ki ju nočem zamuditi, imata občutek, ki se sklada z mojim, in delo z njima me pozdravi dvomov o tem, ali je še mogoče delati kvalitetno in hkrati lahkotno. Če bi to dvoje delal nekdo, ki ima drugačno senzibiliteto in se zaupanje ne bi vzpostavilo, bi teme, ki se jih lotevata Panika! in Mamin dan, lahko zelo hitro izpadle banalne, neumne.
 
V čem sta si Vera iz Panike! in Ela različni? Na prvi pogled bi rekla, da sta si zelo podobni?
Tega sem se na začetku malo bala tudi sama. Skupno jima je, da obe lažeta, le da je Vera popolnoma nesamozavestna in v bistvu žrtev okoliščin, Ela pa je zelo samozavestna in ima vse pod nadzorom. Ela se sploh ne ukvarja s tem, da bi bilo z njo kaj narobe. Z Vero je narobe vse, z Elo pa nič oziroma se ji fučka. Vera se sekira, Ela pa hitro uredi tako, da je njej dobro, tudi če drugim ni. Lahko bi rekli, da sta na drugih koncih iste palice. Lažeta pa obe, le da izpade drugače, če lažeš, ko nisi suveren in hočeš nekaj prikriti, ali če lažeš popolnoma suvereno.
 
Čeprav Vera čisto dobro laže.
Ja, pravzaprav je res, Veri gre za nohte, pa je še boljša v tem (smeh).
 
In katera je bližje vam, Ela ali Vera? Ali ste njuno nasprotje?
Zagotovo sem delno tako ta kot tista. Pri Veri mi je blizu njeno čustvovanje, pri Eli pa humornost. Kadar sem polna strahov, kot Vera, bi si želela biti Ela, ki se ji gladko fučka. Gre pa Vera veliko dlje, kot bi šla jaz. Ona gre res do bridkega konca. Ele ne zanimajo dolgoročne posledice, ampak samo tukaj in zdaj in to, da ji je čim bolj udobno, da se čim manj zapleta in da čim lažje pride skozi. Tudi ko gre za hude stvari. Ima recimo bolno mamo in ji bo raje lagala, da je zdrava. Dela se, kot da nič ni, ker z zanikanjem že reši problem. Govorjenje ali razmišljanje o bolezni prinese bolezen. Tako se ji zdi.  
 
Glede na to, da v zadnjem času igrate vloge mam. Kaj pa vi in otroci?
Zakaj jih nimam? Ne vem. Ne znam povedati, zakaj si jih nikoli nisem res želela. Ko nekaj res hočeš ali si želiš, to imaš, če je v tvoji moči. Oziroma veš, da si želiš, ne glede na to, ali je želja uresničljiva ali ne. Če bi hotela imeti otroka, bi ga imela. Zakaj ga nisem hotela in imela, pa ne znam povedati na hitro. Gre za občutek, ki ga nisem začutila.
 
Koliko na to vplivajo vloge, v katerih igrate z otroki?
Super je, kadar otroci znajo igrati. V Maminem dnevu in Paniki! so bili perfektni, vendar to ne vpliva name v tem smislu, da bi si zato ker igram mamo, želela postati mama.

Za Paniko! vas je Barbara menda težko prepričala?
V bistvu ne, saj  je bilo zmenjeno v desetih minutah, je pa res, da me je dobila utrujeno v nekem trenutku na cesti in sem ji rekla, da ne morem, ker sem nameravala na počitnice. Nato pa mi je povedala, za kaj gre, in ko sem začela brati, ni bilo nobenega dvoma več. In sem šla na avdicijo.
 
Knjigo Panika ste, domnevam, brali že prej?
Takoj ko je izšla. Zabavno je bilo, smejala sem se na glas in se poistovetila z Verinimi notranjimi monologi.
 
Kako ste bili zadovoljni s Paniko, ko ste jo videli?
Zelo. Težko se gledam in poslušam, zato mi je merilo za dobro opravljeno delo, kaj doživljam, ko se gledam. Če stiskam pesti in grizem nohte, potem nekaj ni ok, če padem v zgodbo in pozabim nase, potem pa sem resnična in si verjamem. V Paniko! sem padla noter.  Vem, da sem dala od sebe najboljše in sem zadovoljna.
 
Ste bili z ekipo presenečeni nad tako dobrim odzivom na Festivalu slovenskega filma?
Pravega odziva še nisem doživela, ker si takrat evforičen in niti ne veš, kakšen je resnično odziv. Tisti, ki jim je film všeč, pridejo do tebe, tisti, ki jim ni, pa ne. Zaenkrat mi je merilo to, kar sem videla, in sem zadovoljna, pravi odziv pa bom verjetno doživela, ko bo film prišel v kino ali na televizijo. Za zdaj se s tem niti nočem preveč ukvarjati.
 
Vam je kaj žal, da iz Panike ni nastala nadaljevanka?
Je. Posnetega je bilo res veliko materiala in je bilo treba blazno veliko rezati. Upam, da se bo Panika predvajala in ne bo šla v pozabo, kot se rado zgodi z nekaterimi filmi, ki gredo prehitro mimo.
 
Kako pa vam je delati z mlajšo generacijo, kot sta Luzar in Nejc Gazvoda?
Vmes sem se enkrat zavedla, da sem skoraj najstarejša v ekipi, čeprav se ne počutim tako. V svoji glavi se še vedno počutim staro 33, tam sem se ustavila (smeh). Tako ali tako se vsi staramo, kaj bi se sekirala. Super je, da je ta generacija tako kreativna, nimam pa občutka, da sem kaj starejša od njih.
 
V javnosti se nikoli niste rinili v ospredje. Se temu namenoma izogibate?
Po moje je to stvar tega, kakšen si in kaj ti je blizu. Ni mi pomembno biti prva, pomembno mi je, s kom delam, kaj delam in kako se dela. Zdi se mi, da je Slovenija tako majhna, da bi lahko vsak imel svoje mesto, čeprav v resnici žal ni tako. Ne bi si kar naprej želela igrati glavnih vlog. Napor je nenehno igrati samo glavne ali samo stranske vloge. Na isto stvar je treba pogledati iz različnih pozicij. V malih  vlogah se človek recimo veliko bolj sprosti kot v glavnih, kjer nosiš večjo odgovornost. V Mladinskem gledališču nihče ni prikrajšan. Soigralec, ki bo enkrat imel stransko in drugič glavno vlogo, bo veliko boljši kolega kot tisti, ki je zaradi obsojenosti na vedno isto  frustriran ali preobremenjen. Ne bi si želela biti vedno na istem mestu v vrsti.
 
Ko omenim Janjo Majzelj, nekateri rečejo, aha, Pika nogavička. Koliko vas je zaznamovala ta vloga?
Pika mi je dala ogromno že zato, ker je tako dolgo trajala in ker je bila lik, ki sem ga imela rada. V meni je rasla in se nadgrajevala, skozi leta so prišle na dan čisto nove dimenzije, ki jih na začetku nisem videla. Na koncu, ko je bilo že 300 predstav, pa ni imela več iste mladostnosti in se je za moj občutek izpela. Vmes smo se postarali za 14 let.
 
Zaznamovala vas je tudi Svetlana Makarovič oziroma šansoni, ki ste jih peli v predstavi Krizantema na klavirju. Razmišljate podobno kot ona?
Kadar berem njene intervjuje, vedno občudujem, kako ubesedi stvari, ki si jih mislim tudi sama, pa jih ne znam izraziti. Ona v enem stavku pove bistvo, in to kar pove, mi je blizu. Nekdo lahko razlaga tri dni, pa ga nikoli ne bos razumel, nekdo drug pa je lahko tudi tiho in ti je vse jasno. Njena senzibiliteta mi je domača.
 
Enkrat ste dejali, da vam je težje živeti kot stati na odru. Je zdaj že kaj lažje?
Verjetno bo zmeraj tako. Tudi med intervjujem se zalotim, da hočem preveč povedati, in se moram malo ustaviti in umiriti, ampak me še vedno žene, da bi nekaj razložila in vmes se sprašujem, ali sem bila dovolj jasna. V življenju se sodim, pri igri pa ne. Tam se vržem z glavo naprej in ne razmišljam o tem, ali znam leteti. Življenje bi si želela jemati z večjo lahkoto.
 
Pa gre kaj v tej smeri?
Ja, delam na tem, veliko.