Igralka Tanja Ribič je velika ljubiteljica živali in kot nam je povedala v intervjuju, so takšni vsi člani njene družine. Živali so njihovi družinski člani in trudijo se, da bi se vsi imeli lepo ter da bi vsi bili enakopravni. "Trudimo se, da so želje vsakogar uslišane,“ je povedala Tanja, ki pa je tudi ambasadorka našega Festivala za ljubitelje živali, ki ga že četrto leto prirejamo v domžalskem Češminovem parku.
Tanja se nam bo na Festivalu pridružila v nedeljo, 10. junija, ob 17. uri, ko bo skupaj z ostalimi ambasadorji spregovorila o odgovornem lastništvu živali, ljubezni do njih in prigodah, ki so se ji zgodile z živalmi.
Doma imate in pse in mačke. Kakšna je njihova zgodba?
Najprej je prišel Miki s Štajerske. Nisem verjela, da nam bo z našim poklicem in razbitim urnikom uspelo poleg otrok vzgajati še psa. Nismo hoteli, da bi bil sam doma, zato smo ga vzeli sabo skoraj povsod. Na vaje, snemanja, z nama je hodil po Zalo v šolo, ko smo snemali Našo malo kliniko, je poznal že režiserske komande in se celo prilagajal. Nato si je Zala strašno želela muce. Miki je bil velik nasprotnik mačk, kljub temu smo jo vzeli in s počasnim prilagajanje, potrpežlivostjo, sta postala velika prijatelja. Nato pa smo iz Črne gore rešili ubogo Nikico, misleč, da jo bomo dali komu. Pa smo se preveč zaljubili in je nismo mogli več spustit.
Imate še kakšno drugo živalico?
Skoraj dve leti smo imeli pujsko. Najbolj se je razumela z mačkom Ibrom. Smilila se mi je, ker je bila tako obsedena s hrano in se posledično tako zredila. Tudi njo smo vozili s seboj na morje in jo vodili na sprehode.
Ali so vaše živali glavne v vaši hiši?
Če bi bile živali glavne, bi pomenilo, da je nekdo podrejen. Pri nas se trudimo, da so želje vsakogar uslišane in vsi slišani.
Kdo je 'mama' kužkov? Kdo je tista oseba, h kateremu zbežijo, ko jih je strah?
Ja, jaz sem tista, ki je najmehkejša. Oni to dobro vedo in me najlažje tudi nahecajo, če kaj hočejo.
Eden od kužkov je tudi zelo star … Spomnim se, da vam je vmes enkrat celo pobegnil in ste ga iskali?
Ja, to je Miki in bo kmalu napolnil 16 let. Nekaj časa ni mogel hodit, verjetno ga je kap, zdaj hodi normalno. Nekaj časa je hodil samo po treh tačkah, ker si je potrgal kolenske vezi, imeli smo že dogovorjeno operacijo, pa si je sam opomogel. Potem je trikrat popolnoma oslepel, verjetno je bil vnet kakšen živec in po nekaj tednih bivanja na kmetih je spregledal. Zdaj je samo slaboviden in napol gluh, pa vendar vesel. Lani pa je zbežal od moje mame v paniki, ker so pokali za veliko noč s karbidom. Ni ga bilo devet dni. Vsi so mi govorili, da je verjetno šel v gozd umret. Meni se to ni zdelo verjetno, saj je imel takšno voljo do življenja. Na facebook sem dala obvestilo in nekdo mi je napisal, da je podobnega kužka videl dvajset kilometrov stran od moje mame. Takoj sem vedela, da je to on in gonja se je začela. Vedela sem, da tava in da išče mene. Nič me ni moglo ustaviti, po devet ur sva z Đurom bila v avtu. Vsa Slovenija je z mano iskala ubogega starčka. Ne morem vam opisati trenutka, ko sem ga s pomočjo požrtvovalne družine s Pohorja našla vsega shiranega v neki globeli v potoku.
Napisali ste tudi knjigo o posvojeni psički Niki. O čem govori?
Napisala sem novelo, ki je del knjige Človek o psu, pes o človeku. Povabili so me, da napišem kratko zgodbo, pa so čustva privrela na dan in se mi je zapisalo malo več. Bilo mi je ljubo, da je toliko ljudi ganila do solz zgodba reševanja naše uboge male potepuške Nikice.
Ste imeli domače živali že kot otrok? Katere?
Šele pri petih letih sem imela psičko. V bistvu sem se s tem bitjem šele našla. Našla sem svoje bistvo. Našla sem ljubezen do sobitja, ki me lahko nesebično ljubi in nikoli ne razočara.
Pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. To velja tudi za vas?
No, to sem odkrila takrat.
Kako so živali vplivale na vzgojo vaših hčerk?
To je takšno bogastvo za otroka. Za mnoge tudi terapija. Življenje brez živali je mnogo siromašnejše, pusto in ožje usmerjeno. Pa tudi manj veselo.
Pa vaš mož? Je tudi od takšen ljubitelj živali?
Večkrat pravi, kako je vesel, da sem mu odprla nov pogled na živali in kako jih ima z mano rajši in kako jih bolj razume. Zato je tudi postal vegetarijanec.
Ste kdaj vi, vaši hčerki, vaš mož rešili kakšno žival iz narave, ste kdaj komu pomagali, da ste našli kakšno žival zunaj?
Neštetokrat. Najbolj se nam je zapisal v spomin siniček Primož, ki je bil z nami eno leto. Bili smo zelo smešna komuna. Imam fotografije na katerih Primož ždi na glavi mačka Ibra. Đuro je govoril, da je njegova mama. In srakec Orlando, z njim je imel največ dela Đuro, pogosto je hodil z njim k zdravniku, ga zdravil z antibiotiki, da ne govorim, da so vsi pasji mladički naše žlahte najprej šli skozi moje roke, da so se navadeli higiene, jaz sem se pa nauživala teh dojenčkov.