Kaj vam pomenita moda in delo stilistke?
Moda mi pomeni zelo veliko, saj je del mojega življenja. Večji del mojega časa je namenjen oblačenju drugih ljudi in res je dober občutek, ko čutiš, da ti ljudje zaupajo; ko se prepustijo in oblečejo stvari, ki sem jih pripravila. Je pa res, da ne ocenjujem mimoidočih ljudi po tem, kako so videti. Zame je pomembno tisto, kar začutim ob njih, kaj mi povedo njihove oči. Moj problem ali prednost je ta, da zelo hitro preberem ljudi.

Se nikoli ne zalotite pri tem, da koga, ki ga vidite na cesti, v mislih pokritizirate, kaj ima oblečeno?
Ne, ne delam tega. Nikoli. Opazim, ampak ne razmišljam o tem. Vedno si mislim, da ima že razloge, zakaj se je tako oblekel. Pomembno je, da je v tistem trenutku zadovoljen, sproščen. Le zakaj bi jaz nekoga ocenjevala in modrovala, kaj mu pristaja in kaj ne.

Glede na to, da delate v medijski hiši, ki ima veliko lastne produkcije, imate najbrž polne roke dela. Kako usklajujete službo s poklicem mama?
Vse je stvar organizacije. Že večer prej načrtujem, kam bom šla v nabavo metražnega blaga. Naredim si načrt, v katere trgovine, čistilnico moram, kam bom odhitela po nakit, lake za nohte, čevlje, pa kdaj in kje bom imela pomerjanja z voditelji … Moj delovni dan je res poln, ne vzamem si niti časa, da bi v miru spila kavo, kaj šele pojedla kosilo. Vedno divjam, da čim več stvari opravim ob določenem času, da potem odhitim po Alino (hčerko, op. a.) v šolo in jo odpeljem na določeno dejavnost. Seveda pozneje doma sledi pisanje naloge, branje in kuhanje večerje ... Ja, včasih prvič zadiham šele, ko gre mala spat. Vendar mi ni težko, rada jo imam in lepo, res lepo je biti mama.

Kako se prehranjujete glede na to, da vam zmanjkuje časa, poleg tega pa se intenzivno ukvarjate s športom?
Zajtrk mi pomeni zelo veliko, zanj si vzamem tudi malce več časa. Včasih si ga pripravim že večer prej. Moj zajtrk je krepilen, takšen, kakršnega jé kmet, ki gre potem na njivo za ves dan (smeh). Ampak ga res porabim, saj čez dan veliko prehodim, pretečem … Res sem ves čas dejavna. Redno se ukvarjam s športom. Zadnje čase imam takšne treninge, da bi se lahko primerjala kar s profesionalnimi atleti (smeh).
O kakšnih treningih govoriva?
Malo sem zamenjala način treniranja – ne tečem več po 35 kilometrov kot včasih, zdaj veliko delam na vzdržljivosti, kondiciji, na intervalnih treningih. To počnem skupaj s trenerjem in bivšim atletom Dejanom Lenartom. Všeč mi je, ker z nasmehom spremlja moje napore in je kljub mojim prosečim pogledom, da ne zmorem več, neizprosen. Je pa res, da me uči tudi počivati in seveda jesti. Vsak dan pokliče in preverja moj jedilnik (smeh). Njegova velika prednost je ta, da vedno teče in trenira z mano. Ob hudih naporih bi ga najraje nekam poslala, ker nenehno govori, me popravlja in bodri.

Še vedno vsako jutro vstajate ob treh in greste teč?
Ne, nimam več te potrebe, pa tudi želje ne. Prejšnje leto so se mi dogajale življenjske spremembe in tako so se tudi te stvari v glavi malce premaknile. Je pa res, da so bile te ure tako zgodnje zato, ker ne želim tratiti skupnega časa z Alino. Tako mi za dolge teke ostajajo le ure, ko vsi spijo.

Se lahko zaradi rednega ukvarjanja s športom večkrat pregrešite pri hrani?
Sem velik gurman. Diet in prepovedi ne maram oziroma se jih ne morem držati. Raje jem uravnoteženo, zdravo in predvsem doma pripravljeno hrano. Rada imam tradicionalne vrednote. Skupna kosila in večerje mi pomenijo več kot karkoli drugega. Sicer pa nimam nekih omejitev. Tisto, kar mi je prepovedano, mi je najslajše (smeh). Je pa res, da se trudim, da med tednom ne delam pretiranih sladkih prekrškov. Te si prihranim za konec tedna, ko smo vsi doma, ko imamo več časa za peko in kuharske dobrote. Takrat se tudi dlje zadržujem v kuhinji in pripravljam kakšne specialitete.

Glede na to, da vam med delom zmanjka časa za normalen obrok, si lahko mislimo, da je tudi vaše delo naporno, čeprav ljudje verjetno mislijo, da imate super službo.
Ja, moje delo ne vključuje samo tekanja po trgovinah, tako kot si marsikdo predstavlja. Včasih je zares naporno. Vsak dan pospravim garderobo in oblačila, ki so jih nosili voditelji prejšnji dan. Za vsakega posebej vnaprej pripravim, kaj bo nosil med tednom. Glede na to, da je oddaj veliko, vsakemu posebej napišem sporočilo v slogih: rokave na srajci si privihaj, suknjič naj bo odpet, ne pozabi na uhane, pripni si broško. Zraven pripišem pozdrave in narišem nasmešek. Navada, ki jo imam od doma (smeh). Seveda grem tudi po trgovinah, pripravim nakit, nogavice, v določenih primerih tudi lak za nohte, saj se mi zdi, da mora biti urejena celotna podoba človeka. Zelo pomembno je, da sem organizirana, vestna, natančna in seveda disciplinirana, saj je treba sproti vračati stvari, ki so izposojene.

Kako doživljate nakupovanje za druge ljudi?
To delo me dopolnjuje. Res je užitek iti z veseljem v službo in delati z ljudmi, ki te imajo radi, te sprejemajo. Lepo mi je.

Kaj naredite, če kdaj ne morete ustvariti podobe, kakršno ste si zamislili za določenega voditelja?
Trudim se, da dam vse od sebe. Ljudje, s katerimi delam, so seznanjeni z mojim načinom dela in tudi s proračunom, ki ga imam na voljo. Točno vedo, da naredim iz tega maksimum. Kadar mi zmanjka, pa prinesem oblačila tudi iz svoje omare (smeh).

Se kdaj dogaja, da vas ljudje kontaktirajo, ker so na televiziji videli, kako ste oblekli kakšnega voditelja?
Velikokrat. Elektronska sporočila kar letijo. Sprašujejo me, katero kravato je nosil Jani Muhič, katero srajco je nosila Maja Sodja in kje šivamo obleke za Ano Klašnja ... Veliko stvari kupijo tudi sami voditelji, včasih kar celoten outfit.

Naletite tudi na kakšne kritike?
Prav tako kot pohvale so dobrodošle kritike. Zaradi teh se še bolj potrudim, dobim še več zagona in poleta.

V kolikšni meri upoštevate osebnost voditeljev, ki jih oblačite?
Ne moreš dati vsakega človeka v isti kostim ali v isti kroj, isto barvo. Njihova osebnost je zelo pomembna, prav tako njihov videz in konec koncev tudi sama oddaja, scenografija. Oblačila prilagajam sceni. V informativni oddaji so obleke bolj klasične, manj kričeče ... Takšen je potem tudi nakit. Resničnostni šovi in oddaje, ki so v naši lastni produkciji, pa so čisto druga zgodba. Takrat se običajno vse šiva po naročilu, lahko gremo v večje modne skrajnosti, lahko smo na meji kostumografije in visoke mode, ampak se spet prilagajamo. Potrebni so pogovori s scenaristi, producenti in režiserjem, na koncu pa seveda ostaneva jaz in voditelj ali voditeljica. Zelo pomembno je, da človeka začutim, ob njem tako začnem razmišljati, v kakšnih stvareh bi zafunkcioniral in kako bi se v določenih stvareh počutil. Pozorna sem na njegovo postavo in skupaj se odločiva, katere dele telesa bomo poudarili, kaj skrili. Vse to vpliva na kroj in izbor obleke.

Ima kateri od voditeljev svoje muhe?
Normalno! Vsak ima svoj okus. So izdelane osebnosti in v večini primerov točno vedo, kaj radi nosijo in v katerih barvah zafunkcionirajo na zaslonu. Včasih se mi prepustijo in so moji argumenti zadostni, včasih pa tudi ne popustijo in takrat tudi jaz ne silim vanje, ker se mi zdi zelo pomembno, da se voditelj v oblačilih počuti udobno in si je všeč. Le tako potem izžareva kredibilnost, ali če govorimo o Nini Osenar in Lili Žagar, seksapilnost.

Kako je oblačiti voditeljici, kot sta Lili in Nina, zdaj pa tudi Ano Klašnja, ki so zelo postavne, poleg tega pa jih ni treba oblačiti v resna oblačila, saj niso v informativnem programu?
Vse tri imajo krasno postavo, lep obraz. Ničesar nam ni treba skrivati. A tudi tukaj pazim, da ne presekamo meje dobrega okusa, da so še vedno ženstvene in elegantne. Ni potreben dekolte ali kratka obleka, seksapil poskušam doseči že z dobrim krojem in barvo. Definitivno si lahko privoščimo več, saj jim lahko zgostimo lase, bolj poudarimo oči, jih obujemo v čevlje z vrtoglavo visoko peto, jim nalakiramo nohte, damo večje kose nakita ... Pozorna sem na njihovo postavo, značaj ...

Tukaj vam najbrž pride prav, da znate dobro prebrati ljudi?
Ja, absolutno. Z vsakim se vedno pred sezono oddaj dobim na kavi. Pokažem jim predloge, skice, kako sem si zamislila njihov slog. Vedno želim potrditev voditeljev, ali grem v pravo smer.

Je vaša hči podedovala vašo ljubezen do mode in oblačil?
Ne vem, ali ima to v genih ali ji je moda všeč, ker opazuje moje delo. Ko je bila mlajša, nam je večkrat priredila kakšno modno revijo. Nataknila si je vse, kar je našla v omari, in si zraven domišljala, da šiva obleke za kakšno pravljično bitje. Ker je zelo vztrajna in trmasta, se že od tretjega leta oblači sama. Nekaj časa sem še bíla boj z njo, a sem kmalu popustila, pa čeprav je šla v vrtec kot Pika Nogavička. Pazila sem le, da je oblečena letnemu času primerno. Zdaj je prava mala gospodična in ve, da se tenis ne igra v oblačilih za v gledališče (smeh). Imeli smo tudi obdobje, ko hlače zanjo sploh niso obstajale (smeh).

Kaj počneta skupaj kot mama in hči?
Glede na to, da imava obe kar precej natrpan urnik, saj ima Alina kup dejavnosti, ki jih nikakor noče zamuditi, prideva kar precej pozno domov. Najprej hitiva delati kaj za šolo, redno skupaj bereva, zadnje čase pa mi pomaga pri kuhanju. Zelo rada si nadene predpasnik in mi pomaga. Sicer pa skupaj počneva veliko stvari; zelo pomembno sem mi zdi, da skupaj pojémo večerjo in da mi razlaga o svojem dnevu, da se razgovori. V njej želim zbuditi zaupanje. Tako njene male skrivnosti postanejo tudi moje.

Za koga raje nakupujte, zase in za hčerko ali za druge?
Definitivno za druge, saj mi zase zmanjkuje časa oziroma se mi ne ljubi nakupovati (smeh). Zase in za Alino nakupujem prek spleta. Mala si sama izbere oblačila, ampak mi mora ob tem obljubiti, da jih bo tudi nosila. Tako se izognem jutranjemu godrnjanju, da ji kakšna stvar ni všeč. Nakupovanje za druge pa mi predstavlja večji izziv, pri tem se bolj potrudim. Včasih mi ne glede na to, da imamo v Ljubljani in v Sloveniji ogromno trgovin, zmanjkuje raznolikih oblačil (smeh). Prav zato tudi sami šivamo, saj nočemo, da se obleke ponavljajo.

Kaj pa lahko najdemo v vaši omari?
Vsekakor kavbojke, ki jih zbiram že od svojih najstniških let, in meni ljube allstarke. Tega imam kar nekaj. Sicer pa ne morem brez črne oblekice, ker me ta vedno reši, in bele dobro krojene srajce. Je pa res, da imam družinska kosila raje kot družabne dogodke, zato črno oblekico velikokrat zamenjam za udobno trenirko (smeh).

Česa sami ne bi nikoli oblekli, kateri modni trend se vam zdi najbolj neprebavljiv?
Trendi, ki so mi neprebavljivi, včasih veljajo bolj za moške kot za ženske. Na modnih brveh ali na revijah včasih vidiš moške, ob katerih ne veš, ali gledaš žensko ali moškega. Tako jih poženščijo, da so prav smešni. Zame mora biti moški še vedno moški, včasih tudi malo neobrit (smeh). Sama pa danes nikoli ne bi oblekla oblekic, ki sem jih nosila pred 18 leti, saj zdaj sploh ne vem več, ali je bila podaljšana jopica ali oblekica (smeh). Definitivno ne bi oblekla prekratkih kril, čeprav imam natrenirane noge. Videti je preveč ceneno.

Kakšne so slabosti dela stilistke?
Slabost je ta, da kamorkoli pridem, se vedno najde nekdo, ki mi reče: "Jutri grem na poroko, daj, predlagaj mi, kam naj si grem kupit obleko!" ali pa: "Jutri gremo v Gradec, kaj pa, če bi šla z mano, saj grem samo nekaj pomerit?". Včasih me prosijo, ali bi jim sproti lahko kupila kakšno kravato, srajco, čevlje ... Pri meni ni nobena stvar mimogrede. Vsaka prošnja, ki mi jo kdo naloži, je zame obveznost in skrb.

Katera oblačila bi po vašem mnenju morala imeti vsaka ženska?
Črno oblekico, dobre kavbojke, belo srajco, dobro krojen suknjič, klasične salonarje z visoko peto in dobro torbo.

Kaj bi svetovali dekletom, ki slepo sledijo trendom?
Ni nujno, da je vse, kar je modno, lepo. Krajše hlače ne pristajajo vsem, prav tako ne hlače baggy. Ogledalo bi moralo biti tisto, ki vam pove, ali vam nekaj pristaja ali ne, ne samo trend in moda.

Jean Paul Gaultier je nekoč izjavil: Eleganca izhaja iz osebnosti bolj kot iz oblačila posameznika. Se strinjate?
Se strinjam. Lahko imaš oblečene obrabljene kavbojke in razvlečeno jopico, a če izražaš samozavest, prijaznost, imaš iskrive oči, je lahko tudi tista razvlečena jopica elegantna in modna.

Kreator Bill Blass je verjel, da je slog v prvi vrsti stvar instinkta. Je imel prav ali se po vašem mnenju slog lahko tudi priuči?
Mislim, da se v vsej poplavi revij in modnih spletnih strani to da priučiti. Lahko posnemaš kakšen slog oziroma najdeš navdih. Vseeno pa mislim, da neko svojo žilico moraš imeti, saj če se sloga priučiš, je to povezano s financami. Potem iščeš samo kose iz revij. Moraš znati zlagati in kombinirati kose, ki jih že imaš v omari. Ne moreš v nedogled kupovati stvari, ki so že zložene skupaj.

On je tudi dejal, da, kadar ste v dvomih, oblecite rdečo. Se tega tudi vi držite?
Ta barva vsekakor naredi svoje. Sploh če govoriva s televizijskimi očmi, rdeča vedno vžge. Večini ljudi pristaja, tudi tistim, ki so malce bledolični. Sama barva naredi veliko, kroj obleke je lahko čisto preprost. Rdeča je tako ljubezenska in erotična, da preprosto pritegne poglede ne glede na postavo.

Včasih pravijo, da denar ne more kupiti sloga. Kaj pravite na to? Denar konec koncev lahko plača stilista, dober stilist pa lahko naredi marsikaj ...
Ja, res lahko plačaš stilista, ampak ali ga boš redno plačeval? Kaj pa, ko si sam doma? Poznam veliko ljudi, pri katerih takoj vidiš finančno stanje, ampak vse skupaj ne deluje estetsko, čeprav je v sam outfit vloženega veliko denarja. Ni nujno, da so kosi, ki so dragi, tudi lepši, kakovostnejši. Oblečemo se lahko modno in vpadljivo tudi z malo denarja, le domišljiji in iznajdljivosti moramo pustiti prosto pot.

Če bi lahko kupili katerikoli modni kos (denar ni ovira), kaj bi si kupili?
Šla bi v Diesel, kjer bi posebej zame skreirali kavbojke, ki bi mi popolno sedle na zadnjico (smeh).

Kaj bi nosili, če bi bili moški?
Morda se sliši smešno, ampak veliko stvari kupim na moškem oddelku (smeh). Včasih se prav vprašam, zakaj delajo za moške lepše stvari. Šale imam v večini primerov moške. Tako jih uporabljava oba (moja močnejša polovica in jaz), kupim pa si tudi kakšne majice najmanjše številke in jih potem predelam.

Za kateri modni kos ste odšteli čisto preveč?
Imam Diorjeve čevlje, za katere sem odštela zelo veliko denarja – ne povem, koliko –, a jih nisem nikoli obula. To je bil najbolj zgrešen nakup. Sem jih pa tisti trenutek nujno potrebovala (smeh).

Kaj bi počeli, če ne bi oblačili drugih?
Moja velika želja je, da bi se enkrat, ko se bom naveličala vseh teh oblek, začela ukvarjati s hrano, z meni ljubimi slaščicami. Rada kuham in pečem ter še raje jem. Že od malih nog govorim, da bom imela slaščičarno. Kdaj bo to, ne vem. Ampak definitivno bo! Pridno zbiram recepte, jih preizkušam in si zapisujem. Včasih so se mojim željam doma smejali, zdaj ko sem starejša, so jih moja vztrajnost, trma in samodisciplina prepričale ter so pri mojih sanjah raje modro tiho (smeh)!