Šolanje od doma mnogim otrokom kot tudi staršem predstavlja nočno moro. S pozitivno naravnanostjo pa lahko situacijo znatno izboljšamo, meni Nadja Prevolnik, profesorica defektologije in specialna pedagoginja z 20-letnimi izkušnjami, ki jih je nabirala z delom v šoli, kjer je delala kot svetovalna delavka in učiteljica za dodatno strokovno pomoč. Zadnjih devet let je zaposlena na Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Celju. Aktivna je tudi v svojem podjetju Lepši svet, kjer nudi pomoč in podporo staršem in otrokom pri vzgoji in učenju, na Facebooku pa je pred časom odprla skupino za starše - Učinkovito starševstvo – pogovori o vzgoji, razvoju in učenju, kjer lahko postavite vprašanja in dileme v povezavi z otroki.

Kje vidite največje težave šolanja od doma? To je za otroke nek svojevrsten stres, kakšne posledice lahko ima?
Največje težave šolanja na daljavo vidim v neenakih pogojih – tehničnih in ostalih. Zavedati se je treba, da so si otroci med seboj različni. Šolanje na daljavo je nekaterim otrokom in mladostnikom težko in zoprno, težko najdejo motivacijo za delo, spet drugim je morda takšen način dela lažji ali bližji kot delo v šoli. Je pa to, poleg osebne naravnanosti in učnega stila posameznika, v veliki meri povezano tudi z ostalimi dejavniki, o katerih se veliko govori že ves čas epidemije – tehnična opremljenost posameznika, internetne povezave, socialno ekonomski status družine, odnosi v družini in še bi jih lahko naštevala. O posledicah, ki jih s seboj prinašajo spremenjene okoliščine izobraževanja zaenkrat le ugibamo oziroma o njih sklepamo na podlagi preteklih izkušenj. Osebno sem mnenja, da bodo učinki tovrstnega šolanja na daljavo tako pozitivni kot negativni. Otroci in mladostniki se s šolanjem na daljavo učijo veščin in usvajajo znanja, ki jih v »normalnih« časih zagotovo ne bi. Je pa res, da so hkrati tudi za marsikaj prikrajšani ... Menim, da bo učinek epidemije in šolanja na daljavo v največji meri odvisen od tega, kako znamo za otroke in mladostnike pomembni odrasli zadevo predstaviti. Če vidimo v vsem vse slabo, bodo naši otroci imeli probleme. Če se trudimo v vsem slabem videti tudi kaj dobrega in smo pozitivno naravnani, pa bodo tudi naši otroci videli svetle plati življenja.

Kako otroke najbolj učinkovito disciplinirati in motivirati za šolo od doma?
Menim, da discipliniranje na tem mestu ni ustrezen pristop. Motiviranje pa vsekakor. Dodala bi še spodbujanje. Veste, čisto vsak človek je narejen tako, da raje dela stvari, ki so mu pri srcu, ki mu niso težke, ki jih ima rad. In naravno je, da se dela, ki nam je naporno, težko in dolgočasno izogibamo. Ko razumemo ta koncept v povezavi s šolo in šolskimi nalogami, lažje razumemo otroke. Hkrati je pomembno, da otroci in mladostniki s tem, ko z delom odlašajo in ga prelagajo, tega ne delajo nam. To v nikakršni zvezi ni povezano z nami! Ko imate razčiščeni ti dve stvari, boste lažje razumeli in spodbudili otroka. Ne prerekajte se z njim, ne postavljajte zahtev. Razumite jih! Poslušajte jih. Ko bodo razumljeni in slišani, se bodo lažje lotili dela. Predvsem pa predlagam, da delo vnaprej načrtujete. Vključite v načrtovanje tudi otroke – če bodo imeli občutek, da odločajo, jim bo lažje. Pa še en nasvet – vključite v vsakdan aktivnosti, ki jih imajo radi, in jih spodbudite na način: 'Ko boš gotov s šolskimi stvarmi…boš…'

Čemu se morajo starši v tem času izogibati? Podkupovanju, pretiranemu grajanju?
Absolutno! Podkupovanje in grajanje nista nikoli uspešen pristop. Poiščejo naj raje trenutke, v katerih lahko svojega otroka pohvalijo ali nagradijo. Če otrok po opravljenem delu dobi primerno nagrado, v smislu – lahko si dalj časa zunaj, lahko gledaš oddajo na TV, lahko skupaj spečemo najljubše pecivo, igramo družabno igro - to ni podkupnina. Podkupnina je, če si to prisluži pred opravljenim delom. Seveda je smiselno, da so te nagrade sorazmerne in nikakor ni pomembno, da so materialne.

Kaj lahko naredijo starši, da se šolanje od doma ne razvleče čez cel dan? Kakšna organizacija dela bo najbolj učinkovita?Načrtovanje, načrtovanje! Držite se urnika. Dosledno. Nastavite uro in naj zvoni kot v šoli. Povejte otroku vnaprej, da ima možnost opraviti svoje obveznosti hitro in učinkovito v času, namenjenem za posamezen predmet. Kar bo ostalo po zvonjenju, pa bo za domačno nalogo. Če bo torej delal zbrano in hitro, domače naloge – torej popoldanskega dela -  ne bo in bo takrat prosti čas, če pa se bo 'hecal' in ne bo delal, bo moral delati še popoldan. To je že oblika motiviranja in spodbujanja ter nagrajevanja, o kateri sem govorila prej.

Več o tej temi, si lahko ogledate v spodnjem videu.

Nekateri starši imajo težave tudi z motiviranjem otrok k športnemu udejstvovanju. Kako pristopiti k temu?
Motiviranje je mehanizem, ki deluje na vseh področjih na enak način. Najprej je treba imeti realne cilje, nato se mora otroka vključiti v načrtovanje aktivnosti – zato, da bo vedel, kaj pričakovati in zakaj je to pomembno in potrebno, nato pa se dejavnost izvede. Težava je velikokrat v tem, da stvari niso dogovorjene in načrtovane vnaprej. Starši si mislimo oziroma velikokrat sploh o tem ne razmišljamo, da moramo pač poskrbeti za otroke in da mi  najbolje vemo, kaj je za otroka dobro. Že res, ampak tudi naši otroci so bitja, s svojimi potrebami in željami. Predstavljajte si, da ste cel dopoldan delali nekaj, kar vam je zoprno. Končno ste opravili z delom in se uležete pred televizijo, nato pa pride vaš šef in vas pošlje delat še eno drugo, podobno ali enako zoprno delo. Bi se počutili dobro? No, približno tako je z našimi otroki. Cel dopoldan delajo za šolo in rešujejo naloge, ki so jim bodisi dolgočasne bodisi težke ali pa celo oboje. Ko se končno prebijejo čez šolsko delo, bi se igrali, nato pa pride mama in reče, da morajo na sprehod s psom. Če zgodbo obrnete in otroku že zjutraj pri zajtrku napoveste, kaj ga čaka in ga vključite v to, kako in kdaj bo kaj opravil, bo pregovarjanja, zavijanja z očmi in prerekanja manj.

Kako v teh časih povečati "povezanost" med starši in otroki, ko bi se verjetno marsikdo najraje kar odselil? 
Iskreno si želim, da bi bili otroci in starši povezani v spoštljivih, tesnih in dobrih odnosih. Tisti, ki so, imajo sedaj bistveno manj težav drug z drugim, kot tisti, ki zaradi različnih razlogov niso ali pa so manj. Odnosi so namreč temelj vzgoje in temelj vsega. Grajenje povezanosti in dobrih odnosov je sicer dolgotrajen proces, ki se ne zgodi čez noč. Treba ga je graditi vsak dan znova. Vztrajno in potrpežljivo. Prisluhnite si med seboj. Delajte stvari, ki so všeč vsem, ali pa se potrudite narediti vsak dan nekaj drug za drugega. Vzemite si čas za skupne obroke, pripravljajte jih skupaj, pojdite skupaj v naravo, družite se ob raznih družabnih igrah, smejte se, pogovarjajte se …

Kako doseči, da se otrok, ki je sposoben, ne bi zadovoljil s povprečjem?
Vsak je svoje sreče kovač, pravijo. Otroka moramo sprejeti takšnega, kot je, z vsemi njegovimi lastnostmi. Moj otrok ni podaljšek mene in moje ambicije, ne morejo in ne smejo biti. Imeti mora svoje. To, koliko je sposoben in ali svoje sposobnosti udejanja v polni meri, so zgolj naše projekcije, ki temeljijo na naših izkušnjah in vrednotah. Otrok si mora postaviti cilje. Mi mu pri tem seveda pomagamo, lahko mu svetujemo, se z njim pogovarjamo, ampak odločitev je njegova.

V teh časih morajo biti otroci veliko na spletu. Kako doseči kompromis, da med šolo ne brskajo po spletu za drugimi vsebinami? Obstajajo kakšni prijemi?
Splet, računalniki, socialna omrežja, igrice in podobno so za otroke magnet. Na nas je, da jim te zadeve predstavimo in jih naučimo ustrezne rabe. Svetovni splet in z njim vse ostalo so super stvari, če jih uporabljamo z glavo. Kako to nadzorovati, je seveda vprašanje za milijon dolarjev (hahaha). Otroci so pogosto spretnejši uporabniki in nas v marsičem prekašajo, tako da je nadzor zaradi tega za starše izjemno težak. Predlagam vam, da otrok ne omejujete v uporabi spleta. Ko/če bodo imeli možnost uporabe željenih vsebin v ustreznem času, bo poskusov uporabe le tega med šolo manj. Kjer je težava bolj izrazita, pa svetujem morda kakšno aplikacijo za nadzor na otroškimi računalniki in napravami.

Kaj delajo šole v tem času prav in kaj narobe?
Včasih mi rečejo, da sem naivna in da preveč verjamem v ljudi. Ampak jaz resnično iskreno verjamem v to, da učitelji in šole delajo v dobro otrok. To, da včasih nismo na istih bregovih, je zaradi konflikta interesov, ampak tudi s svojim šefom niste vedno na istem bregu, kajne? Seveda bi se na to temo lahko razpravljalo na veliko. Ampak šolski sistem je tak, kot je, in verjamem, da se učitelji in šole po svojih najboljših močeh trudijo, da v dani situaciji, razmerah, ki jih prinaša epidemija, in šolskem sistemu, ki so mu dolžni slediti, delajo najbolje kot lahko. Smo si pa ljudje različni. In tako, kot so si različni otroci, ki potrebujejo različne pristope in se različno znajdejo v trenutni situaciji, tako so si različni tudi učitelji.