Koliko moških vam je že reklo, da imate sanjsko službo?
Vsi, razen tistih, ki ne marajo punčk. Pa še slednji radi pogledajo fotografije.
Pa je sanjska?
Predvsem je videti sanjska. Sem kot otrok v trgovini z igračami – lahko gledam, ne smem pa nič prijeti. Tudi glamurozno ni tako, kot je videti na prvi pogled, ampak gre za dokaj težko fizično garanje.
Kako potekajo priprave na snemanje za Playboy?
Najprej imamo predprodukcijski sestanek, na katerem se v grobem dogovorimo, kako in kaj. Vse je usklajeno, saj ne sme biti nobenih presenečenj.
Kako dekleta pripravite na snemanje?
Dekleta, ki se odločijo za takšno snemanje, so že sama pri sebi pripravljena in se na snemanju trudijo. Morajo biti dovolj samozavestna, a obenem samokritična. Vedno je trema, a ta traja približno 30 sekund od trenutka, ko cunjice padejo. Nato se hitro vživijo.
Helmut Newton je nekoč rekel, da je delo fotografa zabavati in zapeljevati. Se strinjate?
Tako je. Jaz sem na snemanju tudi psiholog, oče, zabavljač in dežurni humorist. Seveda pa moram ohraniti hierarhijo, brez katere ne gre, saj bi drugače prišlo do anarhije. Gre za mešanico zabave in trdega dela. Dekle se mora ljubiti s kamero, zapeljevati in narediti vse, da bo videti dobro. Nisem pa čarovnik, ki bi iz nič lahko naredil mojstrovino. Kolikor daš, toliko dobiš.
Ste se ujeli z vsemi modeli ali ste kdaj s kom imeli težave?
Zelo zelo redko, ker smo super ekipa. Včasih pa se najde kakšna. Na 200 deklet ena.
Kje pa ponavadi nastane problem?
Včasih nastane problem, ko ima dekle že vnaprej preveč čvrsto izdelano idejo, kako naj bi bil videti končni izdelek. To je nato strašno težko udejanjiti. To se sicer zelo redko zgodi. Vse, ki delajo z mano, se mi prepustijo, ker vedo, da bo končni izdelek super. Rezultat tega je zdaj že kultna rubrika na tretji strani Playboya Sanjsko dekle, ki razgalja znane Slovenke. Ta rubrika je postala ena od najprepoznavnejših elementov slovenskega Playboya.
Do katere meje upoštevate želje modela?
Absolutno jih upoštevamo. Z vsako punco se prej dobim in se z njo pogovorim, kako naj bi jo predstavili. Vsaka ima svoje želje in vsaka je predstavljena skoraj natančno tako, kot si je predstavljala. Ne morem nekoga siliti v strogo seksi poze, če si želi subtilnejših zadev. Treba je upoštevati, da ne prija vse vsem. Pri meni so individualne želje prednost.
Kako se spominjate svojega prvega snemanja golih deklet? Je bilo to za Playboy?
Ne, to je bilo že prej. Se pa zelo dobro spominjam svojega prvega fotografiranja za slovenski Playboy. To je bilo z Nike Zalokar pred več kot 10 leti. Super je bilo. Malo zatem je to sliko objavil tudi ameriški Playboy, kar si štejem v zelo veliko čast. Od takrat so že trikrat objavili moje fotografije. Trenutno se tudi tam obeta nekaj velikega.
Se zahteve ameriškega Playboya razlikujejo od zahtev slovenskega?
Playboy je v veliki fazi transformacije. Še zlasti v ZDA, a tudi pri nas revija doživlja preporod, tako vsebinsko kot tudi vizualno. Ameriški doživlja kar malo revolucijo, ker se je zamenjala skoraj celotna ekipa. Prišli so mladi. Večina fotografov, ki so za revijo začeli delati že v 70., odhaja v pokoj. Ta pomladitev se kaže tudi v vizualni estetiki, ki je veliko bližja evropski. Ni več strogo ameriške perfekcije, ampak dopuščajo tudi malo kreativne svobode. Mislim, da je to pri bralcih naletelo na dober odziv. Seveda pa vsi zahtevajo najboljše. Čez lužo pa ne bi mogel biti uspešen, če ne bi zadovoljil že kriterijev našega Playboya. Moje piktoriale, ki jih posnamem trikrat na leto z najboljšimi slovenskimi manekenkami, objavi po pet, šest tujih edicij z vsega sveta.
Kakšna pa je razlika v honorarjih?
Honorarji so odvisni od naklade. Ameriški ima milijonsko naklado in so honorarji temu primerno višji.
Kako se spominjate snidenja s Hughom Hefnerjem?
Hefner je častni pokrovitelj Ameriške filmske akademije. Za obnovo hollywoodskega znaka je daroval, mislim da, milijon dolarjev. Zato in ker je strasten ljubitelj filmov, ima na razpolago filme istočasno kot kinematografi, in na eno od teh predvajanj sem bil povabljen tudi jaz. Ko sem pri Playboyevem dvorcu stopil iz avta, je mimo mene pritekel Hefner, ki je bil na poti k svojim dekletom. To je bil moj prvi stik z njim. Nato sva še malce poklepetala. Vzdušje je bilo sproščeno. Natanko tak je, kot si ga predstavljamo s slik.
O čem pa sta poklepetala?
Dal sem mu knjigo o Sloveniji, ki jo je zanj pripravil naš urednik Borut Omerzel. Poklepetala sva tudi o slovenskem Playboyu in naših puncah. Hef pozna našo malo edicijo, s katero je zelo, zelo zadovoljen.
In kaj pravi na naša dekleta?
Da so čudovite – tako, kot to pravi ves svet.
"Dekleta trenutno bolj zadržana"
Kot se vedno pojavi kakšna, ki bi bila rada bolj zakrita, se pojavi tudi takšna, ki si želi pokazati preveč. Neka meja, ki je ni možno definirati, seveda obstaja. To mejo, kaj je preveč in kaj je premalo, zna določiti le fotograf. Trudimo se biti eksplicitni, a estetski.
Razliko med erotiko in pornografijo je torej nemogoče opisati?
Če bi to vedel, bi bil na naslovnici revije Time.
Se je pogled Slovencev v letih, odkar imamo pri nas Playboy, kaj spremenil?
Trenutno vidim drugo težavo. Ves svet je v klimi globalne krize, tudi Slovenija, in ljudje se v tem času začenjajo zapirati. Dekleta so morda trenutno malo bolj zadržana, plašna, ampak tudi v najhujših časih se bomo trudili, da bi to krizo čim lažje prebrodili. Dekleta mnogokrat skrbi, kakšen bo odziv. Fotografirali smo dekleta iz različnih branž – mislim, da vse razen nun. Vse so dobile pozitiven odziv. Marsikateri šef jih je zjutraj v pisarni pričakal z izvodom in jim rekel, da je ponosen na njih. Tudi starši.
Playboy ima svoje oboževalce, a tudi kritike, ki pravijo, da revija dekleta reducira na spolni objekt?
Kritike bodo vedno. Vse ženske so v Playboyu prostovoljno. Toliko let so se trudile za emancipacijo, zdaj so emancipirane in lahko počno, karkoli želijo. Vsak ima pravico, da se razgali. Mi jim samo damo možnost. Nikogar ne silimo in prosimo. To temo morajo ženske razčistiti med sabo.
Kakšen je vaš pogled na lepotne operacije? Katera dekleta raje fotografirate – naravna ali "popravljena"?
Vedno dajemo prednost naravnim dekletom. Sem privrženec naravne lepote. Seveda pa razumem, da si nekateri popravijo nepopolnosti. A naj ne pretiravajo.
Kako gledate na retuširanje? V Angliji so prepovedali oglasa s slavnima igralkama, ker sta bili preveč retuširani?
Tudi pri retuširanju je meja, ki je ne smeš prekoračiti.
In kje je meja?
Meja je prekoračena, če je človek na fotografiji videti nenaravno in preveč umetno. Da se vidi, da je bila fotografija računalniško obdelana. Vse fotografije po svetu so retuširane, tako športne, novinarske, portretne kot tudi oglasne. Ampak tega ljudje ne opazijo. Ko pa naletijo na zvezdnika, ki je na oglasu drugačen kot v resničnosti, se vsi razburijo. Ampak povejte, kdo bi želel Victorio Beckham v oglasu videti takšno, kot je, ko zjutraj vstane iz postelje. Nihče. Vsi si želijo sanje, njeno idealno podobo. Ko jo dobijo, pa se razburjajo.
Ravnokar sem bil v Miamiju, kjer sem predaval na delavnici "Shoot the Centerfold" najboljših Playboyevih fotografov. Žena mojega ameriškega prijatelja, ki je "plus size model", torej manekenka za večje številke oblačil, mi je povedala, da njen posel v ZDA cveti in da zasluži tudi do tisoč dolarjev na dan. Pravi, da je, čeprav je precej konkretna, še presuha. Upam, da bo ta trend prišel tudi k nam. Špelo Grošelj, ko je bila še okrogla, smo objavili na naslovnici Elle. Definitivno smo z njenimi fotografijami dvignili samozavest dekletom, ki so okroglejša, ter jih spodbudili, da se tudi one pokažejo in predvsem počutijo bolj samozavestno.
"Vse je seksi, če je prav postavljeno"
Kako bi opisali idealen model?
Idealen model je tisti, ki zna idealno koketirati s kamero in ki točno ve, kakšna fotografija bo nastala iz določene poze na koncu. Model, ki točno ve, kam in kako se mora postaviti, da bo videti vrhunsko. Predvsem pa mora imeti dobro energijo na snemanju. Eden takšnih modelov je Nina Kohne, katere slike so pred dvema tednoma izšle v najnovejši številki Playboya.
V tujini se je razgalilo že veliko starejših zvezdnic. Kdaj bomo to videli v Sloveniji?
Verjetno nikoli. Smo na napačni strani Alp. Mislim, da se naše zvezdnice ne bodo opogumile. V tujini je tudi finančna stimulacija boljša, zato je večja verjetnost, da se slečejo. Če bi si katera želela, bi se že. Seveda pa vsi čakamo na nekaj znanih obrazov nad 45.
Na koga?
Saj veste sami.
Koga pa bi si želeli sleči?
Rad delam s top modeli, vrhunskimi manekenkami. Modo s pridihom erotike.
Opazili smo, da v svoje delo občasno vključujete tudi te in one fetiše.
So reči, ki jih poskušam subtilno stlačiti v fotografije. Kot nekakšno blagovno znamko, po kateri se me bodo morda spominjali. V piktorialu vedno poskušamo narediti eno fotografijo, ki zbode. Ali je malo bolj eksplicitna ali pa uporabimo kakšen poseben kos oblačila, ki takoj pade v oči in vzbudi polemike.
Kateri del ženskega telesa se vam zdi najbolj erotičen in ga zato najraje poudarite?
Vse je seksi, če je prav postavljeno. Poudarim, kar je na določeni osebi najbolj zapeljivo.
Kaj na vaše delo pravi žena?
Žena je moje delo dobila v paketu in ga zelo spoštuje. Občasno me tudi spremlja na snemanja. Nedavno je diplomirala iz kozmetike in že delava načrte o tesnejšem poslovnem sodelovanju.
Kaj bi rekli svojima hčerama, če bi se želeli sleči za Playboy?
Moral bi si vzeti čas za razmislek. Vprašajte me čez 14 let, ko bo prva polnoletna.
Ne bi pa takoj rekli ne?
Ne. To bi bilo hinavsko in licemersko – oče je Playboyev fotograf in prepove hčeri tovrstno početje. Pri nas doma se vedno pogovorimo o vsem in tudi o tem bi se morali pogovoriti. Bi pa tovrstno željo moral pošteno predelati sam pri sebi. Če bi mi hči predstavila prave argumente – zakaj pa ne. Primer bi lahko poimenovali "Jesper Juul sreča balkansko vzgojo".
Zaljubil se je v video in Japonsko
Ukvarjate se tudi z modno fotografijo, z oglaševalskimi kampanjami, potopisnimi reportažami. Kaj vam najbolj leži pri srcu?
Trenutno se najbolj poglabljam v video. Ta zame dokaj svež medij zajemam z veliko žlico. Glede na to, da sem moral pri fotografiji vse povedati z eno stopetindvajsetinko sekunde, mi je pri videu všeč, da sem pri naraciji zgodbe časovno neomejen. Začenjam delo direktorja fotografije.
Kako ste odkrili svojo novo strast?
Ob debatah s prijateljem, režiserjem Draženom Štaderjem. Bil je eden od ljudi, ki so me spodbujali v to smer. Ko se je pojavil video na digitalnih fotoaparatih, se je zgodila nepričakovana revolucija. Prej množicam finančno težko dostopen medij je postal v celoti demokratiziran. Tudi jaz sem skočil na ta vagon. Bitka se ne bije več z megapiksli. Zdaj je najbolj pomembno, kateri fotoaparat bo ponudil boljši video.
Za zdaj se ukvarjate le z modnimi videi?
To je bil moj prvi stik z videom. Odpravljam se na pot v Turkmenistan in Uzbekistan, čez Svilno cesto, kjer sem popotoval že pred leti, in tam se bom lotil dokumentarnega videa z naše ekspedicije. Nato sledi kratki film, za katerega se že pripravlja scenarij. Sodelujem z ekipo izredno perspektivnih mladih ljudi. Ogromno talentov je pri nas neodkritih. Če lahko komu pomagam priplavati na površje, zakaj pa ne?
Svoje fotografsko znanje prenesti na platno. Ustvariti neko vizualno estetiko, kot jo ima denimo Bob Richardson, in dodati še svoj look. Rad bi se vizualno izražal v mediju, ki mi ponuja več kot le zamrznjen trenutek v času. Fotografija je umetnost, ujeta v trenutek, video pa je časovna umetnost. Pri videu nisi sam. Video je rezultat večje ekipe ljudi, zato se lahko posvetiš točno tistemu delu produkcije, ki te veseli. Delo je težje, ker zahteva več časa kot fotografiranje. Toda izziv je veliko večji ...
Videli ste pol sveta. Kje vam je bilo najboljše delati?
V ZDA se zelo rad vračam in tam vedno znova odkrivam nove kotičke. Predvsem me zanima vidik Amerike, kot so jo videli Edward Hopper, David Lynch in Wim Wenders. Amerike, ki v propadu srednjega sloja prikazuje bizarno vizualno estetiko zapuščenega. To je strašno fotogenično in poetsko. Prav tako tudi aspekt dekadence in socrealistične arhitekture nekdanjih sovjetskih dežel. Dežela, kjer sem se imel najbolj čarobno, pa je verjetno Japonska. Evropejec se tam sicer počuti kot vesoljec. Čudovita kultura, ki je ne bomo nikoli popolnoma razumeli. Za Japonsko smo pred kratkim organizirali uspešno humanitarno akcijo, na kateri smo prodajali fotografije pod okriljem Galerije Fotografija. Od japonskega ambasadorja sem dobil zahvalno pismo za našo pomoč. To me je spet motiviralo, da se vrnem tja.
Nam zaupate kakšno anekdoto, ki se vam je pripetila med potovanjem ali med delom? Vas niso nekje skoraj aretirali?
To je bilo večkrat. Nazadnje v Alžiriji, ko smo plezali čez ograjo v nekem puščavskem mestu. Pazniki so nas ustavili, saj je šlo za eno od rezidenc predsednika Abdelaziza Bouteflike. Kot vedno se je dalo vse dogovoriti z nasmeškom. Ves čas tako ali tako hodimo po tanki meji – mar ni drugače preveč dolgočasno?
Dober model opazi v hipu
Profesionalno se s fotografijo ukvarjate 15 let. Kako bi opisali svoj razvoj?
Vedno gre na bolje. Vsi smo imeli svoje začetniško obdobje, zdaj bi lahko rekel, da nekaj že znam (smeh). Vedno pa obstaja prostor za izboljšanje.
Se kdaj primete za glavo, ko vidite svoje starejše fotografije?
Vedno, a v tistem času je bila pač aktualna drugačna estetika. S tem ni nič narobe.
Kaj vam pri fotografiranju predstavlja največji izziv?
Želim narediti fotografije, ki bi bile všeč tako moškim kot tudi ženskam. Ko moški fotograf naredi fotografijo, ki je všeč dekletom, je po mojem mnenju dober. Moški imajo zelo izrazit pogled na žensko telo, a ko mu kot fotografu zaupajo fotografiranje žensk za žensko ciljno skupino, za kataloge perila ali kopalk, je zagotovo dober.
Se dober fotograf rodi ali priuči?
Fotograf mora imeti nekaj, po čemer se razlikuje od drugih. Talent silno pomaga.
Je vsak fotogeničen, če je fotograf dober?
Načeloma ja. Vsakega lahko prikažeš v dobri luči, če se potrudiš. In če jo obvladaš.
Ali pri modelu že na prvi pogled vidite, da je fotogeničen?
Prvo sekundo. Vidim po atributih, ki jih ima. Dober model mora imeti subtilno aristokratsko noto, nekakšno eleganco. Včasih nas kak model preseneti, lahko pozitivno ali pa negativno. Kamera vidi drugače kot človek.
Kdo vas je nazadnje pozitivno presenetil?
Pred kratkim smo fotografirali dekle, ki ni manekenka, ampak modna kreatorka. Z delom smo končali hitreje kot z marsikatero izkušeno manekenko.
Fotografov je veliko, le redkim uspe preboj. Kaj mislite, v čem se razlikujete od drugih?
Ker imam "Bravničar look", ki ga nima nihče drug. To je moj podpis, moj razpoznavni element. Tisti naročniki, ki se tega zavedajo, to cenijo.
Kaj bi počeli, če vam kot fotografu ne bi uspelo?
Nima pojma.
Kaj si štejete za največji uspeh?
Uspeh je, da me je, po objavi mojega editoriala v prvi izdaji slovenske revije Elle leta 2005, v Pariz povabila Françoise Bernard, legendarna modna urednica francoske edicije. Uspeh je, da so vse Playboyeve edicije po svetu objavile moje fotografije. Uspeh je bil koledar z 12 najboljšimi slovenskimi manekenkami. O njem so, čeprav je izšel le v 300 izvodih, pisali tudi v Ameriki. Uspeh je, da mi dekleta zaupajo. Kot osebni uspeh pa si štejem svojo super družino. Denar ni uspeh. Ni bogat tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki ima zadosti.
Bi delali z urednico revije Vogue Anno Wintour, ki velja za zelo zahtevno?
Seveda. Ker mi je taka stvar izziv. Z njo imajo težave tudi največji svetovni fotografi. Če zna z argumenti upravičiti, zakaj moja fotografija ni v redu, bom to vsekakor poskusil popraviti. Če pa je le tečna, ker je vstala z levo nogo, kot se včasih to zgodi, pa raje tečem stran. Sicer osebno mislim, da ima Anna vedno vrhunske argumente.
Kaj je vaš naslednji večji projekt?
Z enim najboljših ameriških Playboyevih fotografov se odpravljamo v Afriko na snemanje v puščavi. Več še ne smem izdati ...