Novinarka in publicistka Vesna Milek je pred kratkim gostovala v podkastu Številke, v katerem je spregovorila o svojem delu in odnosu, ki ga ima do dela. Čeprav ni hotela iti v podrobnosti, je razkrila dovolj, da marsikdo ob prebranem ni ostal ravnodušen.
Za Delo je povedala, da so se zametki izgorelosti oblikovali v preteklosti, ko se je za intervjuje pripravljala tudi ponoči. “/…/ Zdelo se mi je, da se moram potruditi, cele noči sem tudi pisala in oblikovala intervju, danes to preprosto ni več mogoče. V sebi pa imam isto obsesijo, da bi morala iti tako globoko, da bi morala vse to prebrati, kar ne gre več, to me v bistvu uničuje in zaradi tega malo izgorevam, vse skupaj je postalo tudi naporno,” je povedala in dodala, da če hočeš delo opravljati profesionalno in s strastjo do konca, te to uniči. Razkrila je, da je že nekaj časa na meji.
“Telo mi je začelo dobesedno sporočati, da tako ne gre več naprej. Najprej nisem mogla več na noge, potem so bile te bolezni zaradi pretirane uporabe miške in prisilnih drž, je bilo nekaj zapletov, potem pa se je zgodila še poškodba roke. Takrat sem se res ustrašila, da nikoli več ne bom mogla uporabljati roke in da ne bom nikoli več mogla pisati. Takrat sem bila tudi na tem, da kar odidem s tega sveta, na žalost je bilo zelo kritično. Ko so končno priklicali rešilni avtomobil in me prepeljali na urgentni center, je bila tam ena izjemna mikrokirurginja. Rekla sem ji, da moram hitro iti, ker me čaka rok, pa je odvrnila, da dolgo ne bom nikamor šla. V tistem trenutku so mi šle samo solze po licu, mislila sem si, da se zdaj lahko spočijem,” je povedala za omenjeni medij.
Leta je vstajala ob petih ali šestih in njen dan je bil jasno strukturiran, da je lahko usklajevala službene in družinske obveznosti.
Milekovo je bilo zaradi izgorelosti strah izgube identifikacije, zato je ob večerih, ko je sin zaspal, začela peti. Sin ima danes 17 let in prav njemu posveča knjigo Kleopatra, ki bo izšla kmalu.
Bolečina v roki, zaradi katere je šla v preteklosti na daljši odmor, ni izginila. “Ves čas pa čutim bolečino, tako da je del mene in me ves čas opominja,” je še razkrila.
Pa kaj za vraga je s to pomehkuženo mladež v Sloveniji. Vsi pisarijo o neki izgorelosti, predavanja in pisanje knjig. …
Sem se zjokal že ko sem prebral naslov tako, da sploh nisem več rabil naprej čitat...
ja očitno spet manjka ena moška roka, da udari po mizi, ali pa vsaj nežno po riti