Oddaja Moja Slovenija bo na sporedu ob sobotah. Kaj če bi se Pop TV odločil, da ob sobotah predvaja tudi  X Factor?
Če delaš v udarnem terminu, je jasno, da nisi sam. Ti zlati časi so bili, ko sem začel delati, zdaj pa je treba tekmovati in verjeti v oddaje, da lahko zmagaš v terminu, ki ti ga dajo. Ko bom v studiu, ne bom razmišljal o tem, kaj je ob istem času na drugem programu. Živel sem že z Lepo je biti milijonar,  As ti tud' not padu in še čem. Vse to smo preživeli.

Živeli ste in preživeli, tako da vam ta tekmovanja očitno gredo dobro od  rok, tudi če ste drugouvrščeni.
Bili smo že prvouvrščeni, drugouvrščeni, ampak to je del tega posla - da tekmuješ. Če si sam, niti ne veš, kako dober si. Če bi me zdaj vprašali, ali bi bili radi ob osmih zvečer samo mi, na vseh drugih televizijah pa dolgčas, bi takoj kupil, ker bi bilo lažje živeti s tem, ampak prime time termin in enostavno življenje ne gresta skupaj.

Kje boste snemali oddajo?
V studiu 1, ki smo ga morali napolniti do zadnjega kotička, ker to zahteva licenca. Toliko publike, okoli 250 ljudi, v studiu še nikoli nismo imeli. Za začetek bomo povabili kakšne sklenjene skupine, kot so pevski zbori in društva. Potrebujemo namreč publiko, ki ni takšna, da samo sedi, ampak aktivno, navijaško, ki ji je do tega, da stvar uspe. Moralo pa bi jim biti do tega, ker se bo navijačem zmagovalne skupine to izplačalo.

Koliko?
Ne, ne bomo jim dali denarja, če sprašujete to, ampak bodo vsi dobili praktično nagrado. Lahko bo knjiga, lahko gospodinjska naprava, odvisno od sponzorjev, se bo pa izplačalo, če bodo tam recimo trije člani družine. Potrebujemo sproščene ljudi, ki se znajo tudi sproščeno zabavati, čeprav sem opazil, da imajo na Nizozemskem manj težav s tem. So zelo sproščeni, odprti. Ne vem, ali so jim kaj dali ali takšni pač so. Imajo manj zavor pred tem, kaj si bodo mislili drugi, slovenskih zavor pa je kar veliko. Je pa to feel good oddaja.

Torej feel good kot čokoladna torta?
Ja. Ali bonboniera, kot je imel v Forest Gumpu: vedno bi moral kdo kaj najti zase.

Ko ste že omenili Foresta Gumpa. Takrat je v kino prišel tudi Šund. Nekateri so prisegali na enega, drugi na drugega, vmesnih pa ni bilo. Kateri vam je bil bolj všeč?
Vsake toliko pogledam Foresta Gumpa, Šund pa sem videl samo takrat, ko je prišel ven. Očitno mi je bliže Forest Gump.

V oddaji bodo nastopali znani Slovenci. Šest na oddajo je precej veliko.
Skupaj 66 za eno sezono. To bo po mojem mnenju najtežja naloga. Najti moramo športnike, pevce, igralce in televizijce, politikom pa se bomo izogibali.

Za vodenje oddaje ne boste dobili dodatnega honorarja.
S televizijo sem se, glede na to, da to ni oddaja, ki bi trajala 40, 50 tednov, ampak 11, sporazumel, da bom prevzel vodenje v sklopu svojih delovnih obveznosti.

Plača torej ostaja ista kot prej in brez stimulacij?
Stimulacija? To bi bilo super. Bomo videli, za zdaj nisem dobil še nič. Sploh pa ne vem, če slava in denar prineseta tako veliko sreče. Mislim, da tudi veliko nesreče. Živim čisto v redu in se ne pritožujem. Nič mi ne manjka, ne živim razkošno in po tem niti ne hrepenim. Verjetno zato, ker se zavedam limitov in sem dovolj na tleh. Vem, kaj zmore televizija in kaj zmorem jaz ter si pač v tem poskušam najti modus vivendi in živim najbolje, kar se da. Pomembno mi je, da enkrat na leto grem za tri, štiri tedne na potovanje. Samo za to delam in sem sprejel že marsikakšen kompromis ali izziv, ki ga sicer ne bi. Pa na kakšno fino kosilo, večerjo rad grem.

In v Slovensko mladinsko gledališče?
Ne samo Mladinsko. Imam tri abonmaje v Ljubljani pa tudi v kranjsko Prešernovo gledališče grem kar velikokrat. Če imam abonmaje, me po elektronski pošti spomnijo in potem grem, drugače pa znam biti tudi zelo len. Pridem iz službe in lebdim. Zelo rad sem doma.

Pa doma prižgete televizijo?
Veliko preklapljam. Če bi gledali z mano televizijo, bi znoreli. Enostavno nimam obstanka, razen če gledam film. Jaz sem gledalec, ki ga televizija zaradi preklapljanja zagotovo ne bi marala. Drugače pa zelo rad stanujem. To mi je enkrat rekla Milena Zupančič in se mi je takrat zdelo smešno, ampak razumem, kaj je hotela povedati.  Rad sem doma. Mene ne spravi ven žur in sem se čisto umiril.

Mačke pa nimate?
Ne, nobene živali nimam. Žival je odgovornost. Če bi jo že imel, bi raje imel psa kot mačko. Mačke poznam, smo jih imeli zmeraj doma, in se mi zdi, da bi imel s psom več veselja.

Včeraj se je končala Misija Evrovizija oziroma Ema. Bi rekli, da je šlo za drzen projekt?
Absolutno je bila zelo pogumna odločitev. Ko smo delali bitko talentov, si uredniki nikoli niso upali poslati zmagovalca na Evrovizijo, saj so rekli, da so premladi, premalo izkušeni in da bi drugi glasbeniki znoreli. To je bilo zelo trendovsko narejeno, zdaj pa lahko samo držimo pesti, da je bila odločitev dobra.

Kako ste zadovoljni z zmagovalko?
Skoraj prepričan sem bil, da bo zmagal ta komad. Ko sem slišal, da bo na koncu glasovalo občinstvo, sem takoj poslal sporočilo sodelavki, da bo zmagala ta pesem. Toliko že imam občutka za televoting, da vem, kaj gre skozi. Meni so bila sicer všeč vsa tri dekleta.

Kako je takšno oddajo gledati neobremenjeno?
Super. Najbolje. Najhuje je gledati oddajo, v kateri nastopaš. To je koma. Najbolje je  gledati oddaje, s katerimi nič nimaš in si pač navaden gledalec.

Bi bila Misija Evrovizija lahko tako dobra brez Klemna Slakonje?
Definitivno ne, ker je bil zelo pomemben faktor. Moč te oddaje je bila  zagotovo pri voditelju, celo bolj kot sicer. Nadpovprečno veliko odgovornosti in teže uspeha je prevzel nase.

Kako to, da ste že tako dolgo zvesti TV Slovenija? Je to del značaja?
Lojalost je že neka vrlina, ki jo cenim. V življenju se mi nasploh zdi, da imaš prioritete in  nisi zdaj tu, zdaj tam, kakor piha veter. Ali denar. Lahko bi že šel na drugo televizijo, ampak bi morali biti razlogi za to močnejši, kot so bili. Ta televizija ima svoje pluse in minuse,  jaz pa sem človek, ki bolj gleda pozitivno stran. Kar se tiče tega, sem vitalist in sem se vedno trudil najti dobre plati. Človek je takšno bitje, da se prilagodi in dobro počuti, potem pa imaš vedno manj razlogov, da bi šel drugam. Spremembe z leti niso vedno bolj zaželene.

Pa kdaj pride do občutka stagnacija?
Absolutno. Niti ni nujno, da so moji občutki krize sovpadali z oddajo. Lahko, da je bila oddaja na vrhuncu gledanosti, pa sem imel probleme sam s sabo. S tem se spopada vsak, ki gre pred kamere, in si ne delam utvar, da bi bilo tega kdaj konec. Sicer pa, kje pa piše, da je treba vse življenje riniti pred kamere.

Bomo kdaj dočakali, da boste tudi vi imeli kakšno kuharsko oddajo?
Ne, jaz že zdaj obljubljam gledalcem in tudi vam osebno, da v naši oddaji ne bomo nič kuhali. To bo verjetno presenetljivo in šokantno dejstvo, je pa fakt.

Koliko pa kuhate sicer?
Jaz nisem dober kuhar. Rad jem, kar mi skuhajo drugi. Samo hrano, ničesar v prenesenem pomenu, da ne bo pomote. Imam zelo širok diapazon in nisem hitro zadovoljen in sem bil že zelo velikokrat razočaran. Gostilne so večinoma predrage glede na to, kaj strežejo,  nekaj jih je pa super. 

Te dni v kinematografih vrtijo film Kruha in iger. Ste ga videli?
Ne še, se pa odpravljam, ker so se mi nekatere stvari, ki mi jih je opisoval Klemen  (Dvornik, režiser filma, op. a.), zdele zelo zabavne in bi rad videl, kaj od tega, kar je razlagal, je v filmu, ker vem, da je to tudi film o našem poslu.

Za televizijce je film verjetno še toliko bolj zanimiv.
Zagotovo. Na televiziji sem začel delati v 90. in sem backstagev doživel že veliko. Backstagi so izjemno naporni in v velikem razkoraku s tistim, kar pride pred kamere. Bolj, kot bi si človek mislil. Ljudje hranimo za pred kamero zagotovo najboljše od samega sebe. Da prideš do izbrušene lepote, se mora vse tisto sranje, ki ga nosimo v sebi, pokazati nekje drugje. V zaodrju se vedno dogajajo drame.

Res?
Zagotovo. Vedno slišiš, kdo se je s kom sprl, kdo je bil slabe volje, kdo ni bil trezen. Ko si pred kamero, pa je ok. In to je čar televizije.

A so prepiri verjetno kratkega diha?
Odvisno. Poznam ljudi, ki so na smrt sprti in ne bodo nikoli prišli skupaj, razen pred kamero. Včasih je zelo hecno, ko veš, da sta dva sprta, pred kamero pa sta prijatelja za vedno. To je privid. Televizije se ne sme jemati preresno. Včasih se televizija jemlje preresno, še posebno razvedrilni program, pa tudi pričakovanja so včasih nerealna. To je hecen biznis. Tisti, ki je to delal, razume, tisti, ki ne, pa zelo težko. Še mojim domačim, ki živijo s temi mojimi frkami že 18 let, se še vedno ne sanja točno. Še vedno so ujetniki  videza. Težko se postaviš  korak  nazaj.

Pa starši kdaj kaj komentirajo?
Starši poskušajo svoje otroke zavarovati in se vedno bojijo vsega, kar štrli čez. Bojijo se za to, da se vam ne bi kaj zgodilo, da ne bi bil kdo jezen na vas, da vas ne bi kdo sovražil ali še kaj hujšega, ampak z vsem tem je v medijih treba živeti. S tistimi, ki te ljubijo, in s tistimi, ki te sovražijo. Vse to je treba kupiti. V tem poslu vladajo ekstremna čustva. Ljubezni in naklonjenosti ter sovraštva in negativnih čustev je tako veliko, da si običajni človek to težko predstavlja. To ni navadna življenjska izkušnja, zato ne pridejo vsi nepoškodovani iz tega.

Ste se kdaj vprašali, zakaj vas kdo sovraži glede na to, da delujete tako benigno?
Na televiziji moj imidž zagotovo ni tak, da bi si nabiral sovražnike ali da bi bil nesramen. To me ne bi osrečevalo in bi s tem zelo težko živel. Konflikti me blazno onesrečujejo. Tudi v življenju zelo težko živim v konfliktu, čeprav ne rečem, da jih ne znam povzročiti ali biti aktiven člen tega. Znam biti tudi zelo jezen, kdaj tudi nesramen, pred kamero pa me dela zadovoljnega  in lahko mirno spim samo, če sem približno tak, kot sem.

In kako si razlagate, če vas kdo ne mara?
To lekcijo sem vzel že dolgo tega -  da lahko narediš karkoli ali nič in imaš nasproti sebe zmeraj dovolj sovražnikov. Delam tako, da sem najbolj zvest samemu sebi, in za tiste, ki niso moji sovražniki. Jaz pred očmi nimam ljudi, ki me ne marajo. To ni moj problem.

Kakšno je vaše mnenje o družinskem zakoniku? Ga podpirate.
Definitivno bom šel na referendum in definitivno bom glasoval za.

Ste kdaj razmišljali, da bi se aktivneje vključili v kampanjo?
To bil že skoraj politični angažma. Zdi se mi, da se bolj kot na vsebini lomijo kopja na tem, kdo spada h kateri politični opciji. Nekdo, ki je zaposlen na televiziji pred kamerami, si težko privošči kaj takega. Nimam ne energije ne časa za to, saj se temu moraš posvetiti, poleg tega pa moram delati oddajo za vse gledalce, tako za tiste, ki so proti ali za. To je skoraj tako, kot da bi stopil v politično stranko. Nikakor nisem ravnodušen do tega, kaj se dogaja v politiki in družbi, da bi zastavil ime za stranko, pa se mi zdi nemogoče, ker za nobeno stranko ne bi dal roke v ogenj, da bi bila moja za vse življenje.

Se vam ne zdi, da gre tudi za to, ali bomo začeli postajati bolj odprti ali ne?
Foto: Boštjan Tacol Mario Galunič Tako razmišljate vi. Prisluhnite debatam, kako razmišlja druga stran s svojimi strahovi, in videli boste, da ne boste nikoli prišli skupaj. Nikoli jih ne boste prepričali. Če bo zakon sprejet ali ne, se v vsakdanjem življenju ne bo nič spremenilo. Ljudje bodo živeli tako kot danes in otroci, v kakršnikoli družini že živijo, bodo tudi naslednji dan živeli v isti družini z istimi ljudmi, pa če jih trpinčijo, ljubijo, obožujejo in če se počutijo dobro ali slabo. Nekateri pa mislijo, da bodo spremenili življenje. Ne bodo ga. Mogoče bo katerim od teh družin malo lažje, nekaj otrokom lepše, to je edina razlika. In to bi moralo biti dovolj, da se tak zakon sprejme. Sam vidim smisel novih zakonov v tem, da so boljši od starih. Zato sem za. Ta referendum se mi zdi izguba denarja, če smo že pri tem. Sploh ne razumem demokracije, v kateri je treba tolikokrat na referendum za zakone, ki jih nihče ne prebere. Saj imamo poslance, da se odločajo. In ko pridejo novi, naj sprejmejo boljšega in naj pustijo ljudi na miru, da se ne kregajo še bolj kot sicer.

Vam vaša oboževalka še greni življenje?
Ker sem na sodiščih nekaj dosegel in je šlo za psihično bolezen, lahko povem samo to, da imam že nekaj časa mir.