Vaše petje opisujejo kot čarobno. Kdaj ste prvič slišali tovrstne komplimente? Že v otroštvu ali kasneje, ko ste postali profesionalna glasbenica?
Ne vem točno, kdaj. Prve vzpodbudne besede so prišle s strani učiteljev in glasbenikov, s katerimi sem študirala v Parizu. Ko sem začela nastopati, so ljudje prihajali do mene po koncertih. In kar je zame tu čarobnega je to, da so nekateri moji prvi poslušalci ostali moji zvesti privrženci še do danes in nekateri od njih so postali celo moji prijatelji.

Prejeli ste številne jazzovske nagrade. Vam več pomenijo tiste, ki jih dobite doma ali tiste v tujini?
Niti ena nagrada ni vredna manj kot druga. Se je pa že zgodilo, da mi jih nekaj niso mogli osebno izročiti. Takrat, ko mi urnik to ne dopušča, sem vedno razočarana, saj menim, da se je treba v živo zahvaliti ljudem in instituciji, ki te je nagradila.

Kdo je bil za vas zadnji veliki jazzovski vokalist? Zdi se, da je danes veliko znanih jazzovskih instrumentalistov, manjka pa širši javnosti prepoznavnejših jazzovskih pevcev ...
Mislim, da so obstajali številni veliki jazz vokalisti - in obstajajo še danes! Pa ne samo v  jazzu. Nekateri so bolj, drugi manj slavni. Za prihodnost se nimamo kaj bati, saj sem slišala ogromno neverjetnih pevk in pevcev v vseh državah, ki se m jih obiskala.
 
Vaš zadnji album Lento je mešanica popa in jazza. Naredili ste celo priredbo skladbe Hurt skupine Nine Inch Nails, ki jo je kasneje pel tudi Johnny Cash. Katera različica vas je navdihnila?
To pesem mi je predlagal kitarist Ulf Wakenius, ki meže šest let spremlja tako v studiu, kot tudi na turnejah. Prva različica, ki sem jo slišala je bila Casheva, nato pa sem spoznala tudi original od Nine Inch Nails. Obe sta lepi in težko so me prepričali v to, naj naredimo še tretjo. Upam, da Reznorjevi in Cashevi oboževalci niso preveč užaljeni.
 
Kakšno glasbo pa poslušate sami?
Poslušam veliko različne glasbe - od folka in klasike do popa, rock in svetovne glasbe. Seveda pa poslušam tudi veliko jazza, ker sem nanj bolj občutljiva in zelo me zanima, kaj ustvarjajo jazzisti in jazzistke.

Kdo pa je za vas največji, ne glede na žanr?
Na to vprašanje, ki si ga samo neradi zastavljamo, saj bi morali izbrati le enega, je nemogoče odgovoriti. Če pa že moram, bi izbrala moje starše, ker sta moja junaka. Moja mama je bila pevka v muziklih, oče pa je bil zborovodja.
 
To bo vaš prvi obisk Slovenije, kjer imamo številne dobre glasbenike, tudi jazziste. Ste morda slišali za katerega od njih?
Moram priznati, da ne, se bom pa potrudila, da si razširim obzorja, ko bom obiskala Ljubljano. Upam, da bom domov odnesla kakšne dobre slovenske albume. Ko sem na turneji odkrijem veliko nadarjenih glasbenikov. Na žalost pa je glasbenikom zelo težko zasloveti zunaj meja svoje matične države, zato si ne morem predstavljati, koliko odličnih glasbenikov mora dejansko obstajati po vsem svetu.
 
Greste kdaj po koncertu v kakšen jazz klub in prosto zadžemate z lokalnim jazz bendom?
Ja, to sem v preteklosti počela kar pogosto in zelo rada. To je izkušnja, ki jo potrebuje vsak jazz glasbenik. Danes to sicer izvedem težje, ker mi urnik to redkokdaj dopušča in ne morem si privoščiti, da bi šla ven tudi po koncertu.
 
Kako se južnokorejska glasbena scena razlikuje od evropske?
Korejska jazz scena je zelo mlada. Evropska je stara več desetletji. Se pa nova scena pri nas razvija in na površje prihaja velio talentov. Obstajajo tudi klubi in festivali, ki delujejo že deset let, kot je denimo festival Jarasum, in postajajo pomembni v Aziji. Stvari se razvijajo korak za korakom.