"Še kdaj poslušaš stari rock?" me je zadnjič kot strela z jasnega z vprašanjem presenetil moj oče. Ko sem mu odvrnila, da pravzaprav niti ne, se mu je tega zdelo škoda. Jaz pa sem se čudila, saj se še spominjam najinih neskončnih avtomobilskih pogajanj o tem, pod čem se bodo šibile membrane zvočnikov – glasom napovedovalcev radijskih poročil ali pevcev in zasedb, kot so Janis Joplin, Jimi Hendrix in The Doors.

Stari rock. Pravzaprav ga ne poslušam več, ker ga v večini ljubljanskih klubov po navadi ne vrtijo. Že drži, da se v Orto baru cedi v potokih – o čemer sem se nazadnje prepričala pred kratkim, ko sem tja odšla na željo prijatelja –, a Orto bara razen izjemoma ne obiskujem, ker ne maram tamkajšnjih poti, ki obvezno vodijo mimo mrkih obrazov redarjev do meni ne preveč ljube garderobe. Seveda bi stari rock po mili volji lahko poslušala doma, a kaj ko se na primer legendarni komad Ball and Chain na glasnosti oziroma tihosti, ki jo je uzakonila moja histerična soseda, ne sliši niti pol tako dobro, kot v resnici tudi je.

Očitno me je skupaj s poslušanjem starega rocka minil tudi njegov kljubovalni duh. Priznam, da mi niti na kraj pameti ne pade, da bi prenašala vsakodnevne sosedine izpade pred vrati svojega stanovanja, še bolj pa se mi preprosto ne da več debatirati o takšnih in drugačnih obveznih garderobah. Verjetno je zaradi vsega tega res škoda.