Aurelio, Slovenijo ste že obiskali, vam je ostalo kaj še posebno v spominu?
Vaše dežele se spominjam po nekakšnem umirjenem, skoraj zasanjanem občutku. Bila mi je všeč in upam, da si jo bom v drugo lahko bolje ogledal.

Zunaj je vaš nov album Laru Beya, ki je požel veliko pohval tako pri kritikih kot na splošno.
Album je prežet s tradicionalno glasbo in ritmi ljudstva Garifuna (ljudstvo Garifuna so potomci sužnjev iz zahodne Afrike in danes šteje okoli 250.000 pripadnikov, ki živijo ob karibskih obalah Belizeja, Guatemale, Nikaragve in Hondurasa, op.a.). Skupina je sestavljena iz šestih odličnih glasbenikov, ki igrajo na garifunski boben in tolkala ter kitaro in  bas in izmenjaje pojejo. Album je hommage mojemu glasbenemu mentorju in ikoni garifunske glasbe, Andyju Palaciu, ki je glasbo ljudstva Garifuna postavil na svetovni zemljevid.Res je,  gre za poseben album, ki mu vrednost daje tudi sodelovanje z našimi afriškimi prijatelji.

Mislite na senegalsko afropop legendo Youssou N’Dourja?
Tudi nanj. Že leta 2008 me je Youssou izbral za svojega varovanca in tako sem lahko podrobneje raziskoval, kako sta povezani garifunska in afriška glasba. Na moje veliko veselje je prispeval svoj glas in začinil album Laru Beya. Kot zanimivost vam naj povem še, da mi pri pisanju besedil pomaga moja mama.

Kje ste snemali album?
Z mojim producentom Ivanom Duranom sva poiskala idilično hiško na plaži v majhni ribiški vasi in tja postavila studio.To je bila svojevrstna izkušnja. Živeli smo le lučaj od morja in življenje nas je kljub izgubi dragega prijatelja Andyja (Palacia, op.a.) dobesedno zalivalo in izzivalo, da mu kaj povemo.

O čemu pa govorijo vaša besedila?
Pišem o temah, ki so mi blizu; o svojih ljudeh, o moji državi Honduras, o svetu. Skozi svoj glas in kitaro vedno znova nagovarjam običinstvo na številnih koncertih po svetu. Srečo imam, da lahko razlagam o situaciji v Hondurasu, Guatemali, Nikaragvi, o politični situaciji, korupciji, ki je rak rana. Veliki kapitalisti bi radi pokupili našo sveto zemljo, ki je naše bistvo.

Kakšno otroštvo ste imeli?
Lepo, skoraj v zibelko mi je oče položili kitaro, s šestimi leti pa sem že igral na garifunske bobne, ki igrajo zelo veliko vlogo v garifunski glasbi.