Glasbeniki so s svojo zahtevo po predvajanju najmanj 50 odstotkov slovenske glasbe na radijskih in televizijskih programih ta teden prišli v skoraj vse možne TV oddaje, od Studia City, Osmega dneva, Piramide in Preverjenega do poročil, kjer so osvetljevali različne vidike domnevnega pogreba slovenske glasbe, če bi bila sprejeta predlagana 15-odstotna kvota. Govorjenja je bilo res veliko, glasbe pa nič več kot sicer. “Naštejte mi tri takšne uspešnice letos, kot je bila Mala terasa,” je Leo Oblak v Preverjenem dokazoval, da “odličnih” slovenskih pesmi ni (zato jih na svojih številnih postajah najbrž tako malo vrti). Ima prav on ali Zoran Predin, ki pravi, da na večini radijskih postaj slovenske glasbe sploh ne poznajo, ker nimajo niti glasbenih urednikov niti arhivov? In zakaj tega nihče ne zahteva?

Stoodstotno. Verjamem Andreju Karoliju, da je 50-odstotna kvota previsoka, verjamem pa tudi glasbenikom, da se počutijo ponižane, ker jih država na mikroskopskem trgu ne podpira, prej ovira. “Naj ustanovijo svojo radijsko postajo in vrtijo samo slovensko glasbo,” je eden od številnih zapisov na spletnih forumih, ki namiguje, da se to finančno ne bi izšlo. Ampak mogoče to ni tako slaba ideja, seveda ob državni pomoči in v sklopu nacionalne RTV Slovenija. Tam, mimogrede, samoiniciativno napovedujejo nove televizijske glasbene oddaje, “ki bodo spodbujale razvoj slovenske produkcije”. Res upam, da nimajo v mislih kakega Na zdravje 2.