"Danes ne," je nekdo v občinstvu na sredinem večeru Marka Breclja v ljubljanskem Kinu Šiška odgovoril na kantavtorjevo zahvalo zbranim, da se jim ta večer nikamor ne mudi. Tudi meni se ni, ker je Brecelj izjemen gostitelj, poleg tega so me njegove genialne metafore kratkočasile in od srca nasmejale.

Iskreno. Da so mu šle dobro od rok kakšne tri, štiri pesmi v več kot triurnem performansu, je Brecelj iskreno priznal. In ko sem med pavzo v druščini pripomnila, da bi lahko vsaj malo bolj zvadil, sem v trenutku dobila klofuto ene od njegovih oboževalk - priznanje namreč, da ga obožuje. Ne le obožuje celo ljubi takšnega, kot je. In o ljubezni in ženskah je govoril tudi sam - za razliko od Pahorja, ki teh nikoli ne omenja, kot je pripomnil. Kantavtor na tržišču igra na porokah, na ločitvah s popustom!

Najbrž je iskrenost ena izmed lastnosti, zaradi katere si je Breclej nakopal toliko ljubezni, pa tudi sovraštva drugih. Kar mu je všeč pohvali, kar ne, popljuva in sline mu zlepa ne zmanjka. Za popularno kulturo je je imel v sredo v ustih toliko, da je na koncu še enkrat ponovil družbenokritičen komad Sexy disco hit. Brecelj pač ceni tovarištvo in prijaznost, ki ju, se mi zdi, dandanes ni več kot za spodobno napolnjeno dvorano v Šiški. In če bodo stoli na njegovih performansih začeli samevati, bo to konec človeškega v družbi. Ta pa bo najbrž sposobna roditi le-še roman o Marku Breclju, v katerem bo misleca označila za sodobnega Don Kihota iz Kopra. Z njim bo postavila spomenik človeškosti, trgovci pa bodo začeli služiti na račun barvastih bonbonov, ki bodo prižigali obraze in metali telesa - kot poje sam v pesmi. In kultura bo Mercator, čeprav se umetnik zavzema za to, da slednja to ne bi postala.