Kar se je zgodilo pred dobrim letom, bom pomnil še nekaj življenj.

Bilo je mrzlega februarskega večera, pravzaprav je bila že kar noč. Če me spomin ne vara, je bila ura okoli polnoči, ene; ura čarovnic.

Pač, stiska s prostorom, bila sva v mojem avtomobilu na najinem priljubljenem mestu v naravi na robu mesta. Ne prav blizu ceste ... trava, visoko grmičevje, kolovoz, brez žive duše. Ponavadi sva imela buteljko vina za cel večer, se veliko pogovarjala in seveda, no ja ... (kdo pa ne dela tega!?). Bila sva pomanjkljivo oblečena, se muckala, bilo je lepo, kot vsak večer.

V daljavi so se slišale sirene, pač, nič posebnega v milijonskem mestu. Po nekaj minutah so se sirene začele približevati ... Policija s sirenami, gasilci s sirenami, midva v avtu v adamovi in evini obleki. Pogledi policistov in gasilcev ... Še dobro, da sem služil v bivši Jugi. Posekal sem vse rekorde. Moja je rekla: "Kaj nama pa morejo!? Nič!"

Pač, bila je neka intervencija in so se malo izgubili (odšli so predaleč), pa našli naju. Seveda naju niso vznemirjali, saj niti nisva bila stvar intervencije niti nisva potrebovala pomoči. Ampak bilo je kot v filmu – luči, sirene ... Tisti večer se je zaključil z veliko smeha, še zdaj se smejeva tej dogodivščini.

Naj povem, da sva še vedno in bova ostala skupaj in da zdaj ne taboriva več, ampak sva raje na toplem.

Bralec iz tujine