Se strinjate, da je surf glasbi priljubljenost vrnil Quentin Tarantino s filmom Šund?

Ne toliko vrnil kot usmeril pozornost na to zvrst glasbe. Ta scena je vedno obstajala, vse od takrat, ko je v 50. oziroma 60. letih glasba nastala. Ampak vedno potrebujete nekoga, da usmeri pozornost na nekaj, kar obstaja.

Zakaj surf glasbe radii tako rekoč ne predvajajo?

Ko govorimo o žanru, ne govorimo o mainstreamu. Želeli bi si, da bi bila ta zvrst na pop lestvicah − in najbližje temu je bila prav predelava komada iz Tarantinovega filma skupine Black Eyed Peas. Pravzaprav so uporabili sample, in tu je bil surf najbližji temu, da vstopi v pop.

Aleksandar Dragaš je v Jutarnjem listu zapisal, da je vaša dominacija v instrumentalni glasbi enaka dominaciji Ivice Kostelića v slalomu.

To je njegovo mnenje, ki je seveda v vsakem primeru lepo. Kadar Dragaš piše, primerja neke stvari, ki med seboj nimajo zveze. Nikoli nismo delali s predpostavko neke dominacije nad nečim. To je vizija nekoga drugega o tem, kar mi delamo. Mi to delamo zato, ker imamo to radi, preprosto smo našli način ustvarjalnega izražanja, ki nas zadovoljuje, in mislim, da delamo dobro.

Skupina R.E.M. vas je večkrat prosila, da bi z njimi nastopili kot predskupina.

Pravzaprav je bilo prvič pri vas v Kopru leta 1998.

Kako ste se počutili, ko so vas prosili za skupinsko fotografijo?

Zaskrbljeno (smeh). V tistem trenutku, ko so se želeli fotografirati in so nas vprašali, ali imamo fotoaparat, smo ugotovili, da ga nimamo. Verjetno bi ga vsak drug bend vzel s sabo in bi upal na kaj takšnega (smeh), a mi ga resnično nismo imeli. Prosili smo znanca, ki je stal v prvi vrsti in je delal kot zunanji

sodelavec za časopis, naj nas fotografira, in tako je fotografija končala v časopisu. Ne pričakuješ, da tako velik bend resnično gleda predskupino, in to je bil za nas dokaz, da smo jim zanimivi in všeč. Niso odšli, ampak so spremljali ves nastop.

Kateri je za vas največji kompliment, ki ste ga prejeli v svoji karieri?

Vsak izmed nas bi verjetno izpostavil drugega, a lahko rečem, da nam je vsem štirim največji kompliment odziv občinstva, ko odigramo dober koncert.

Ko smo že pri občinstvu − kakšno je slovensko?

Pravzaprav nas naši novinarji sprašujejo, ali je hrvaška publika drugačna od evropske. Nam se ne zdi, občinstvo je vsepovsod enako. Pridejo na koncert in imajo svoja pričakovanja, hočejo se dobro zabavati. Bend mora izpolniti njihova pričakovanja. Že dolgo igramo in radi nastopamo v živo. Vedno nam uspe vzpostaviti stik z občinstvom in tako mi kot oni s koncerta odhajamo srečni. Stvar je preprosto odvisna od benda; ne moremo reči, da je občinstvo tu takšno in tam drugačno. Kar pa se tiče nastopov v Sloveniji − ko smo začeli igrati, smo v Sloveniji nastopali več kot na Hrvaškem, saj ni bilo toliko alternativnih klubov kot v Sloveniji, tako da smo bili po številu nastopov bolj slovenski bend kot hrvaški. Mi imamo slovensko in predvsem ljubljansko občinstvo zelo radi, saj resnično spremlja naše delo in je zelo glasbeno izobraženo ter zahtevno.

Nekateri vas poleg skupine Laibach uvrščajo med prepoznavnejše zasedbe v tujini z območja bivše Jugoslavije.

To je nekdo zaključil in zapisal v članku. Ampak lahko rečem, da nas v tujini pozna več ljudi kot doma v primerjavi s kakšnim drugim bendom − pa ne govorim o Laibach.

Sicer poznate Laibach?

Poznam, a jih ne poslušam. Če poslušaš glasbo, ni mogoče, da ne bi poznal vsaj pet njihovih komadov.

Na Metelkovi boste predstavili svoj novi album As the Dark Wave Swells.

Ja, albuma nismo delali dolgo. Iz osebnih razlogov smo imeli premor − trije od štirih smo dobili otroke. Poleg tega smo zelo dolgo igrali, promovirali smo album Sonic Bullets in s Chrisom (Eckmanom, op. a.) kot skupina The Strange delali projekt The Nights of Forgotten Films. Veliko smo nastopali in v nekem trenutku smo potrebovali premor. Ta je trajal dve leti, a ko smo začeli delati album, smo imeli sveže ideje in je šlo zelo gladko. Tudi v studiu nam je šlo lažje, za kar je zaslužen tudi producent Chris Eckman, saj je človek, na čigar okus se lahko zaneseš in veš, da se bo, ko se je treba odločiti, odločil pravilno. Po 15 letih mislim, da se kilometrina sliši tako kreativno tudi pri igranju.

Inspiracija torej ni bila problem, čeprav prihajate iz Siska, ki je sivo industrijsko mesto.

Sisak ni tako grozno mesto, ampak razumem občutek, ki ga imajo ljudje. Naša inspiracija pri glasbi ni bila nikoli omejena z geografskim položajem, nikoli je nismo črpali iz neposredne stvarnosti, ampak bolj iz lastnega sveta, sveta domišljije.

Ste na Metelkovi že nastopili?

Smo, v Channel Zero, na kar precej koncertih pa smo bili med občinstvom. Prostor bo za koncert prav super, saj je drugačen od zagrebškega Kazališta ITD, kjer smo imeli promocijo novega albuma. Dvakrat smo koncert razprodali in očitno si nas je naše občinstvo želelo, saj dve leti nismo nastopali. V Ljubljani pa − z izjemo festivala prejšnje leto − nismo nastopili še veliko dlje, zato se veselimo, da se bomo srečali s prijatelji in občinstvom. Res me zanima, kako bo koncert potekal, ker je to popolnoma drugačen prostor kot v Zagrebu. Povedati moram, da bodo z nami tudi gostje: za klaviaturami bo Luka Benčić iz skupine My Buddy Moose, imeli bomo tudi trobento ter saksofon Andreja Jakuša in Oliverja Ereša, saj bomo predstavili nove aranžmaje starih stvari, pa tudi popolnoma nove pesmi. Predskupina pa bo My Buddy Moose.