Po petih letih ste izdali nov album Izhod. Kaj je bilo najtežje pri vrnitvi Big Foot Mame (BFM)?
Leta 2007 smo izdali ploščo Važno, da zadane, ki je fenomenalna. Kot avtor sem imel potem manjšo ustvarjalno krizo, saj nisem vedel, kaj bomo počeli po tej dobri rock n' roll plošči. Nič od tistega, česar sem se lotil, se mi ni zdelo okej. Tako sem si rekel, čisto vseeno je, če še kdaj naredim kak komad ali pa ne. Takrat pa so se v moji glavi začele porajati nove ideje. Tudi zato, ker nisem čutil nikakršne prisile, in vse je šlo navzgor. Na novi plošči se je med nami, člani benda, zgodil zanimiv fenomen. Nismo se spraševali, ali delamo dobro ali ne. Bili smo na skupni valovni dolžini, prepričani v to, da delamo dobro.
Simbioza v bendu?
Dobro se razumemo. Pet članov, pet totalno različnih karakterjev, vsak ima svojo življensko zgodbo. Dejstvo, da že petnajst let ostajamo ena in ista ekipa, pa pove vse.
Kakšno je ozadje vašega zadnjega albuma Izhod, ki ste ga delno posneli v Berlinu?
V Berlin smo šli snemat, da se izognemo vsakdanjim frkam, kajti če snemaš v Sloveniji, imaš ves čas telefone, motnje. Raje smo se za deset dni umaknili in se stoodstotno posvetili glasbi.
Za kakšen album gre?
Vsak naš album je drugačen od prejšnjega. Če Izhod primerjam s ploščo Važno, da zadane, ki je zelo hedonistična, površinska, žurerska, pa gre pri Izhodu za globlji spopad z vsakdanjim življenjem. Če je bila prejšnja plošča za v petek in soboto zvečer, je Izhod namenjen delavnikom.
Se ima Big Foot Mama za angažiran bend in v čem se ta vaša zavzetost kaže?
V socialnem smislu? Ja, se imamo. Na vseh naših platah sta bila praviloma vsaj dva komada, ki sta bila družbenokritična ali socialno obarvana. Je pa to vedno tvegano, saj ljudje v Sloveniji zelo težko poslušajo socialno angažirana besedila. Mislim, da bi moral rokerski bend povedati še kaj drugega, kot samo skupaj sva, letiva in podobno.
Teme pesmi na novem albumu.
Dvanajst pesmi, dvanajst tipičnih zgodb malega človeka … od tega, da si v partnerski zvezi že leta in leta in stalno iščeš ideale, da bo bolje in bolje, a na koncu ugotoviš, da moraš znati sprejemati tudi slabe stvari. Do neke mere je album samoironičen. Smet se mi zdi zanimiv komad. Nedavno sem vrgel smet v koš za smeti in se mi je utrnila metafora. Vprašal sem se, kaj se dogaja s temi stvarmi, ki jih odvržemo. Nič dobrega. In danes se tudi z ljudmi dela kot s smetmi. A kljub temu gre za optimističen komad. Vidiš, da so še drugi v kur** in nisi sam, tako ti je lažje.
Kdo so vaši fani, so vedno mlajši?
Na koncertih je osvetljava tako močna, da z odra ne vidimo ničesar. Pogled nam seže v prvi dve vrsti, tam pa so res vedno novi obrazi, 15- in 16-letniki, novi mulci. Ne vem pa, kdo vse je zadaj. Mi je pa nekdo rekel, da prihajajo že mame in babice. Tako da smo nekakšen generacijski bend, most.
Na kaj ste Big Foot Mama v svoji karieri najbolj ponosni?
Najbolj ponosen sem na to, da je ta bend obstal, da še vedno delamo in da nas žene strast in oplaja življenje. Verjamemo v Big Foot Mamo, čeprav smo tako različni značaji.
Kje pa Big Foot Mamo žuli čevelj v kontekstu današnjega glasbenega posla v Sloveniji?
Kultura poslušanja glasbe je na zelo nizki ravni. Tudi zato smo se odločili, da nastop izvedemo pred sedečo publiko v City Teatru in občinstvu rečemo: Usedite se in poslušajte naša besedila. In muz'ko.
Pojavili ste se v nekem drugem času, na začetku 90-ih. Kaj so tiste glavne razlike med takrat in danes?
Začetek 90. let je bil za slovensko glasbeno sceno, sploh za rock, zelo slab čas. Prodirala je drugačna glasba. Bile so izjeme, na primer Pero Lovšin, ki mu je šlo takrat zelo dobro, in mi smo imeli srečo, da smo se z njim družili in z njim nastopali. Ko pa smo izdali prvo ploščo, je nastopil problem. Kraljeval je namreč techno in rock glasba ni šla. Podobno je danes z angažirano glasbo, za katero je zelo malo prostora. In spet smo v podobni situaciji. Vmes so se zgodile velike stvari, Videospotnice, ki so ustvarjale novo sceno.
Menite, da je odgovornost za lansiranje pravih glasbenih vsebin tudi na strani medijev, to je televizijskih hiš, radijskih postaj, časopisov in revij?
Seveda, a se je treba zavedati, da mediji, sploh komercialni mediji, nimajo eksplicitne odgovornosti do kulture. Nikomur niso nič dolžni, razen plačevanja davkov državi, in jih nimamo pravice kritizirati, češ, ne skrbite za kulturo. So zasebno podjetje in pravno jim ne moremo nič.
Ste zadovoljni s svojim albumom?
Definitivno smo ful zadovoljni, mislim, da smo naredili eno naših najboljših plošč.
Kaj boste počeli zdaj?
Večji koncert v Ljubljani, nastopi po Sloveniji in priprave na našo 25. obletnico.