Statistika kaže, da je za nami najbolj varno leto. Ali se to opazi tudi v vsakdanjih odnosih med vozniki?
Na tem področju sem morda malo bolj kritičen. Lahko bi rekel, da represija z visoki kaznimi, kar je popolnoma neprimerno za slovenske razmere in dohodke, povzroča na cestah polžje premikanje večine udeležencev v prometu. To je na nek način povzročilo, da je zastojev še več. Včasih se smejem, ker sem mislil, da v Avstriji in Švici vozijo izjemno počasi, sedaj pa imam občutek, da je pri nas še huje. Mislim, da je treba imeti pri vseh stvareh zdrav razum. Morda bi bilo treba poostriti, kdo in na kakšen način lahko pride do vozniškega izpita, ko smo ravno pri aferah, da je na deset tisoče ljudi pri nas kupilo vozniške izpite. Potem pridemo do tega, da se je treba z represijo, če ni reda v državi, zmanjšati na najnižji možni imenovalec – to pomeni, da se moramo vsi prilagoditi najslabšim udeležencem v prometu in to se nam sedaj dogaja. Pri teh stvareh gremo v pretirano omejevanje do roba tistih najmanj sposobnih in seveda se moramo vsi sedaj temu prilagajati. Na drugi strani pa še vedno opažamo, da se objestnežem, ki me zelo motijo v prometu, še vedno nič ne zgodi. Še vedno videvam ob počasi premikajočem se prometu ogromno objestnežev, ki očitno nimajo prav nobenega strahu pred tem, da bi se jim kaj zgodilo. Na švicarskih cestah ne vidim praktično nobenega objestneža.

Kaj vam še gre na živce na naših cestah?
Zagotovo še vlaganje v cestno infrastrukturo, ki je zanemarjena. Razen avtocestnega križa so ceste v katastrofalnem in sramotnem stanju za na nek način vendarle tako bogato družbo, kot je slovenska. Urejene ceste (magistralne, lokalne, krajevne itd...) so zelo pomembne tudi za varnost v prometu. Moti pa me tudi, da se policija vse prevečkrat ukvarja z inkasantstvom, kot jaz temu rečem, kljub njihovemu glasnemu in nenehnemu zanikanju, in premalo s preventivo. Morali bi biti za zgled. Policist ne sme nikoli peljati izven omejitev ali se peljati tam, kjer ni dovoljeno, ali z radarjem ustavljati vozila tam, kjer ni dovoljeno ustavljanje in tako naprej. Žal so policisti tisti, ki morajo biti prvi vzor vsem v družbi. Policija mora biti vedno vzor vsem državljanom, če jim hoče soliti pamet ali pa jih kaznovati.

Kam uvrščate slovenske voznike v evropskem merilu?
Včasih smo bili v redu vozniki, včasih je promet potekal hitreje, saj so se ljudje pogojno držali omejitev oziroma se je večina niti ni držala. V nekaterih mestih bi politika omejevanja hitrosti morala biti pametnejša in bolj premišljena, saj so ponekod zadeve zakonsko slabo urejene. Z visokimi kaznimi v zadnjem času so ljudi na nek način omamili, da vozijo, kot bi bili paralizirani in imam občutek, da se promet premika prepočasi kot nekoč. Morali bi omejiti pri starosti in bolj resno pregledovati ljudi, ki v visoki starosti še vozijo. Cel program avtošol in resnost tega početja bi morali popolnoma prevetriti in postaviti na nove temelje in s tem bi verjetno dobili boljše voznike. Nimam pa občutka, da bi bilo pri nas kaj občutno slabše ali drugače kot v večini okoliških evropskih držav. Razlika pa je predvsem v tem, da je v zahodni Evropi (kot na primer Avstrija, Nemčija in Švica) občutno manj objestnežev na cesti kot pri nas, ker se jih policija še vedno ni odločila zavestno preganjati. Policija je samo prvi člen, sledi potem pravosodje, ki mora trajno izločiti takšne voznike iz prometa.

Kako bi komentirali spreminjanje odnosa Slovencev do avtomobilov, predvsem v tem, da jih kupujejo veliko bolj racionalno in da bi si lahko glede na prihodke kupili tudi dražje avtomobile, a se nočejo izpostavljati?
Mislim, da je to nek naraven proces. V Jugoslaviji smo živeli v družbi neke vrste omejenih možnosti, tudi ko gre za nakupe avtomobilov, ki so bili zaradi številnih dajatev, zapletenih prevozov in podobno zelo redka in želena dobrina. S prihodom kapitalizma in samostojne države so si v prvih letih ali celo desetletju ljudje celo želeli z avtomobili na nek način zadovoljiti pomanjkanje iz preteklosti. Po nekem obdobju pa je prišla zelo racionalna presoja večine Slovencev in so začeli kupovati avtomobile, ki jih potrebujejo in ne več avtomobile, ki jih želijo in s katerimi bi morda radi kompenzirali nek primanjkljaj iz preteklosti. S časom se seveda zamenja tudi generacija, ki do tega jugoslovanskega problema na nek način ni imela nobenega odnosa in se ga tudi ne spominja, zato se ta odnos naravno in normalno spreminja. Že pred časom sem pričakoval, da se bo stanje po neki začetni evforiji in pretiranemu nakupu morda celo predragih in prerazkošnih avtomobilov, ki so včasih presegali meje realnih možnosti pri nakupu, umirilo in da bodo ljudje s časom začeli kupovati avtomobile bolj racionalno.

Napoveduje se, da bo v tem letu več nakupov ekstremno dragih avtomobilov. Kako to komentirate?
Nimam odgovora, ker sem že večkrat povedal, da nisem vedeževalka. Poleg tega pa mislim, da je problematična pri nas država, ki z obremenitvami pri nakupu avtomobilov do 50 odstotkov, to pa so že skoraj jugoslovanske davčne obremenitve, ljudi odvrača od takšnih nakupov. Naj samo omenim Švico, kjer je davčna obremenitev za najbolj luksuzne avtomobile od 12 do 15 odstotkov, kar seveda pomeni, da so ljudje stimulirani kupovati tudi take avtomobile. Na drugi strani pa bi se morala naša država zavedati, da ljudje, ki kupijo draga vozila, kupijo več goriva, ker takšna vozila porabijo več goriva, kupijo dražje gume, ker so seveda gume mnogo dražje, tudi njihovi servisi so dražji in tako naprej. Skratka posredno ljudje, ki kupijo drag avtomobil, zapravijo s tem še veliko več denarja, kot če bi kupili poceni avtomobil. Vendar mislim, da je to že prevelika znanstvena fantastika za ljudi, ki v Sloveniji odločajo o teh stvareh. Davek na luksuz je popoln nesmisel pri avtomobilih nad 2500 kubičnih centimetrih prostornine motorja.