Volkswagen je konec štiridesetih let začel serijsko izdelovati znamenitega hrošča, ki se je uradno imenoval volkswagen tip 1. Samoumevno je torej bilo, da bo njegov drugi model, kombi na hroščevi tehnični osnovi, nosil ime tip 2. Na ceste je prvič zapeljal leta 1950, pred tem pa mu je Volkswagen namenil tri leta razvoja, ki mu je botrovala trgovska domislica.
Volkswagnovo izročilo namreč pravi, da se je tipa 2 domislil njihov nizozemski uvoznik Ben Pon, ki je zanj aprila 1947 narisal tudi prve skice. Na osnovi Ponovih skic so izdelali tudi prvi prototip, ki pa s svojimi aerodinamičnimi lastnostmi ni nikogar zadovoljil, zato so ga obdelali v vetrovniku univerze v Braunschweigu. Obdelava se je izplačala, saj imel tip 2 kljub večji čelni površini in precej oglati obliki nazadnje celo boljši količnik zračnega upora od hrošča. Po treh letih razvoja je novinec prvič zapustil wolfsburške obrate.
Enakomerna razporeditev mase
Tip 2 je bil eno prvih uspešnih lahkih gospodarskih vozil, pri katerih je motor v zadku poganjal kolesi na zadnji premi, voznik pa je sedel neposredno nad prednjo osjo. Pozneje ga je posnemalo kar nekaj avtomobilskih tovarn. Prednost takšnega koncepta je bila predvsem v tem, da se je masa motorja zadaj in potnikov na prednjih sedežih lepo razporedila med prednjo in zadnjo premo ter pripomogla k solidnim voznim lastnostim.
Drugi trend, ki ga tip 2 sicer ni ravno sprožil, vsekakor pa mu je dal precej zagona, so bili lepo opremljena lahka komercialna vozila za prevoz ljudi. V tej vlogi se je v šestdesetih letih najprej pojavil v Združenih državah Amerike, kjer so ga ljudje hitro vzeli za svojega.
Šest generacij
Prvo generacijo tipa 2, pri kateri je bilo vetrobransko steklo razdeljeno na dva dela, so izdelovali od marca 1950 do konca leta 1967. Kot hrošča, je tudi njega poganjal zračno hlajeni 1,2-litrski bokserski motor ki so mu počasi povečevali moč.
Leta 1968 je bila predstavljena druga generacija tipa 2, ki je izgubila značilno dvodelno vetrobransko steklo ter nekoliko zrasla v vseh pogledih, predvsem pa je postala težja. V Evropi jo je leta 1979 nadomestila tretja, bolj oglata generacija, ki je bila hkrati tudi zadnja z motorjem in pogonom v zadku. Do leta 1982 je bila na voljo z zračno hlajenimi motorji, potem pa so jih nadomestili vodno hlajeni.
Leta 1990 je to generacijo na domačem trgu nasledila popolnoma na novo razvita četrta generacija transporterja, pri kateri so spredaj vgrajeni vodno hlajeni motorji poganjali prednji kolesi, s peto generacijo pa je leta postal bolj udoben in prijazen vozniku. Ta generacija je z izboljšavami vztrajala kar dvanajst let, izdelali pa so jo kar v 1,65 milijona primerkih. Šesta generacija je leta 2015 s seboj prinesla tudi sodobne asistenčne in infozabavne sisteme, s prenovo pa se je transporter kot T6.1 tudi obsežno digitaliziral.
Simbol kontrakulture
Volkswagen transporter je bil vedno zelo raznovrstno uporabno vozilo, ki se je lahko pohvalilo z množico različic, postal pa je tudi neke vrste kulturni simbol. V hipijevskem obdobju je postal eden najbolj izrazitih simbolov kontrakulture. V njem se je namreč lahko peljalo veliko ljudi vključno z opremo in zalogami za taborjenje, s škatlasto obliko pa je poleg tega bil pravo nasprotje tedaj običajnih limuzin. Rabljen je bil zelo poceni, zato je bil primeren tudi za ljudi s plitvimi žepi. Ker je imela njegova karoserija veliko ravnih površin, je bila primerna tudi za vlogo slikarskega platna za zelo živahne tudi psihidelične barvne vzorce, okrogel Volkswagnov logo pa je bil idealen za zamenjavo z mirovniškim simbolom.
Zaradi oblike in priljubljenosti je tip 2 dobil tudi precej različnih imen. V Nemčiji so ga uradno imenovali transporter in kombi, neuradno pa bulli. Izraz kombi ni povsod označeval le potniške različice transporterja. V Avstraliji, Aziji in Brazliji so s tem izrazom označevali celo njegove poltovornjaške različice. V Mehiki so nemški izraz kombi prevedli v combi, v Peruju pa je postal »combi asesina« (morilski kombi). S tem izrazom so zaradi brezobzirnosti, s katero so se njihovi vozniki v perujski prestolnici Limi borili za potnike, sčasoma začeli označevati vse minibuse podobne velikosti.
Štruca kruha
Posebno ime za tip 2 imajo tudi Portugalci, ki ga imenujejo »pão-de-forma« (štruca kruha), saj z obliko spominja na kruh, ki se je pekel v modelu. Na Danskem ga iz istega razloga imenujejo »rugbrød« (ržen kruh). V Južni Afriki si je zaradi serije tematsko usmerjenih televizijski reklam pridobil ime »volksie bus« (ljudski bus).
Seveda si je tip 2 utrl pot tudi v priljubljene popevke in filme. Omenjen je bil v znameniti uspešnici Down Under avstralske skupine Man at Work, Bruce Springsten je o njem pel v pesmi The Angel, skupina Grateful Dead pa v pesmi Scarlet Begonias. Tudi precej družbeno in okoljevarstveno angažirani ameriški country pevec C. W. McCall ga je omenil v svoji uspešnici Convoy, na osnovi katere je ameriški režiser Sam Peckinpah posnel film z enakim naslovom. Tip 2 se je seveda pojavil tudi v drugih filmih, kot je bil denimo Nazaj v prihodnost.
Preden je postala slavna, je v njem menda živela tudi pevka Jewel, Steve Jobs pa naj bi svojega prodal, da je zbral denar za razvoj prvega računalnika Apple.