Foto: Anže Petkovšek Andrej Leban. Teorija je eno, praksa nekaj povsem drugega, si pogosto rečemo. In tisto kar piše na papirju, zato brez slabe vesti prezremo. A zakaj? Če bi se v prometu vsi obnašali v skladu s teorijo, potem se ne bi zgodilo nobene nesreče, promet bi vedno tekel idealno. Denimo na avtocesti bi vsi vozili le po desnem pasu s hitrostjo blizu 130 km/h, v krožiščih bi vedno vedeli, na kateri pas se je potrebno kdaj razvrstiti. 

A kaj, ko "izkušeni" vozniki želimo še dodatno porcijo: "cincarji" in vsi nad 60 let naj ostanejo doma, tovornjakarji naj zginejo na vagone ali pa naj se vsaj ob prvih snežinkah v snegu nemudoma izločijo, kolesarji naj vozijo le še po (zgrajenih) kolesarskih stezah, neosvetljeni pešci naj ne obstajajo. Sanje vsakega voznika, ki sebi pripisuje petico za svoje veščine za volanom. In v idealnem avtu se ne bi nikoli zasvetila kakšna rdeča lučka, zato nam sploh ni treba vedeti, kaj katera od njih pomeni.

Ja, realnost je na žalost drugačna. Začne se že s tem, da je brez napak le še vsak peti kilometer slovenskih cest, zato je nepredvidenih situacij toliko več. Od tovornjakov in zloglasnih belih kombijev na cesti so hočeš nočeš odvisne službe in udobje slehernika, če pomislimo le na vedno polne police v supermarketih. Mobilnost oseb tretjega življenjskega obdobja je njihova temeljna pravica, kolesarji in pešci so po pravicah (in dolžnostih) v prometu povsem izenačeni z avtomobili.

Morda bi morali na teorijo pričeti gledati z drugimi očmi. Da je to tisti temelj, brez katerega nobena hiša, kaj šele stolpnica ne more varno stati pokonci. In da lahko le s poznavanjem pravil razumemo, do kakšnih usodnih situacij lahko pride brez njih.  

V teoriji naj ne bi nikoli mežikali z dolgimi lučmi. Ja, teorija je lepa reč. A kaj, ko jo v praksi prej ali slej zasenči karakter nekoga, ki pri 100 km/h vozi kilometre daleč po levem pasu. In takrat kršenje teorije pride še kako prav.

• Komentar se nanaša na članek Test za "štos" smo naredili le trije